|
Rubin. -> Nedonošenčki 2009 (15.7.2009 21:06:46)
|
Malce sem odlašala bi ali ne bi odprla nove teme, pa sem se na koncu vseeno odločila, da jo odprem.
Torej, vabljene vse mamice in seveda tudi očki, ki so se vam letos rodili nedonošenčki. Prav tako vabljeni tudi tisti, ki imate že večje nedonošenčke z nasveti in vzpodbudami. Dobrodošle ste pa tudi vse ostale rr-jevke z dobrimi mislimi in željami.
To temo sem odprla, da bi si mamice lahko delile te težke čase, ko imamo otroke, pa smo v bistvu brez njih, ker so v bolnici. Da se vzpodbujamo in se skupaj veselimo napredka, saj pravijo če veselje deliš se podvoji, prav tako pa da delimo žalost ob kakršnemkoli poslabšanju, saj potem se žalost razpolovi.
Jaz moram priznat, da mi je bilo in mi je še v veliko podporo, da vas toliko misli na nas, drži pesti, pošilja dobre in lepe misli, tako na forumu, kot preko z.s. in sms, kot v živo. V težkih časih, ko jih zagrne tema, ste bile in ste še svetla lučka. Resnično sem bila presenečena nad tako velikim odzivom in bi sedaj izkoristila priložnost in se VSEM zahvalila iz srca. Tudi če se ne poznamo, vaša energija je dosegla svoj namen.
Na začetku je kazalo zelo hudo, sploh za Gajo, ampak sedaj skoraj po 4 tednih, sta obe moji princeski stabilni. Obe sta še v inkubatorju, dihata s pomočjo respiratorja, dobivata zdravila, ampak vse dobro prenašata. Zoja "poje" že 4 ml mojega mleka, dočim Gaja še ne, ampak vem da bo. Sliši se res zelo malo, ampak glede na vse, je to napredek.
Osebje v KC MB je fenomenalno. Res so požrtvovalni od dr. do sester, sem zelo zadovoljna, na obisk lahko prihajava kadarkoli in vsi so zelo prijazni.
Meni čas sicer zelo hitro beži kljub temu pa odštevam dneve, ko bosta princeski v našem objemu. Komaj čakam, da ju stisnem k sebi, da ju hranim in skrbim za njiju, da postanem v pravem pomenu mama.
Prav tako ati, da ne govorim o Mali miss. Njej je zelo hudo, saj ve da ima sestrici, ampak ju še ni videla. Vsak dan se o tem pogovarjamo, riše risbice za njiju, da jima jih pokažem. Pove mi da ju ima rada in da ju pogreša.
Pa sej bo, bo prišel ta dan, ko bo za našo družino praznik, da bomo vsi združeni v eno.
Pa naj bo dovolj o meni, čakam še vaše zgodbe.
|
|
|
|