ronja
|
onih enkrat na mesec
hehehe, kar misli si, da je 1x na mesec. svoje stanovanje še ne pomeni 1x na mesec. ampak se tudi 2x na teden da zdržat
kamilija, če kar tako uleti in ti reče takole, da ne bi mogla rečt nazaj, ji vseeno odgovori! Ne se samo nasmejat, ker ji s tem daš vedet, da boš to prenašala. Ko bo rekla recimo: "Sem nesramna, a ne?" Se lahko kislo nasmehneš in rečeš:"No, malo nevljudno je res... Saj nama je obema s tamalčico zelo všeč, ko pridete na obisk, ampak meni je veliko lažje, če se prej napoveste, da si lahko malo splaniram dan... Zdaj mam recimo topa to pa to za naredit in sem mislila it tja pa tja, pa to pa ono........."(tu poveš en kup opravkov ali česarkoli ti pač pade na pamet, da bo vedela, da te moti) Ne bit samo tiho! To se mi zdi tudi čisto lep način, ni treba, da jo nadereš, mora pa vedet, če ti ni prav.
Tašči je sicer kristalno jasno, da ti to ni všeč, ampak dokler nič ne rečeš, se lahko dela, da je vse ok in dela po svoje - verjemi, preizkušeno . In potem si dovolijo vedno več - tudi preizkušeno. Tako da prej ali slej moraš rečt, ker sicer izbruhne. In je boljše prej kot kasneje. Sicer bi bilo lepo, da bi tudi tvoj lubi kaj pomagal, ker so to navsezadnje njegovi starši in mora on zrihtat za moje pojme, ampak ker si ti sama doma, maš lahko vseeno probleme (pri nas je bilo tako, da je tašča vedela, da lubi ne bo pustil, da kar pride, pa ga sploh ni poklicala, pa je rajši poklicala mene in se kar napovedala, da prihaja...)
Druga taktika, če nočeš it v neposredno konfrontacijo z njo, pa je, da vsakič, ampak res vsakič, ko pride nenapovedana na obisk, nekam na hitro popokaš - s tamalo vred, seveda. Moji tašči se ni dalo drugače dopovedat in sem vsakič, ko je poklicala, da je " slučajno ravno na tem koncu, pa bi se oglasila" (mimogrede, predno se je mala rodila, ni bila NIKOLI, ampak res čisto nikoli na tem koncu, čeprav sva jih vabila na obisk), no, vsakič sem potem rekla, da lahko komot prideta, itak mata ključe, ni problema, prineseta ali odneseta, karkoli je že tako nujno, samo naju verjetno ne bo doma, ker sva zmenjeni s prijatlejico, bratom, njegovo punco (ker pa ne maram lagat, sem se hitro zmenila s kako prijatlejico, bratom, njegovo punco , tak da je bilo vse res)... In tudi če sta prišla takoj, sem tamalo medtem že oblekla in smo se na vratih srečali in poslovili... Potem je ugotovila, da pač tako ne bo šlo in ne bo dosegla svojega in je nehala izsiljevat oz. spet ni nikoli več "slučajno na tem koncu" . Zdaj se lepo zmenimo in ni, da je ne bi marala (recimo včeraj sem jo povabila na kavico in sva prav zadovoljno čvekali vsaj 2 uri...) Tak da se da, boš videla, saj očitno te ima tašča rada (moja mene tudi in jaz njo tudi), samo vseeno mora spoštovat tvojo zasebnost.
Dokler pa ona s svojim načinom doseže svoje, tega načina 100% ne bo spreminjala, saj za to nima nobene motivacije. Kot pri malem otroku: kadar trmari, ne smeš popustit, ker s tem mu daš vedet, da bo s trmo dobil svoje. Torej nagradiš, kadar dela prav in vsekakor ne pustiš, da dobi svoje, kadar dela narobe. meni so oddaje o vzgoji otrok pomagale pri odnosu s starimi starši (na svojih moram še malo delat, ker jih težko gledam kot otroke, sploh očeta, ampak bom počasi do vseh lepo potrpežljiva, tudi če delajo za moje pojme bedarije ).
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Ja kje si pa to pobrala? Si že slišala za nedotakljivost stanovanja? Tudi podnajemniku lastnik ne hodi kar tako noter, ampak se vedno najavi (pri normalnih ljudeh)...
Sicer, pa sem vedno vesela, da prideta na "obisk", zaklenjeno nimava nikoli,...tudi če naju včasih zalotita v kakšni kočljivi situaciji(pa tudi prej pozvonita in kličeta po imenih),se pač mal nasmejimo 
). Potem recimo 1x tega ne omeni, naslednjič pa spet proba. Se ne jezim več, pač mirno odbijam non stop iste ideje z istimi argumenti in se pač germo pink-pong. Meni je ful pomagalo, da sem starše (oboje) nehala gledat kot neke odrasle osebe z avtoriteto, ampak da so v določenih pogledih pač še otroci in se tako obnašajo - in se moramo pač tudi mi tako obnašat do njih. Je ne naderem, ji pa povem, da to ne bo šlo. In naslednjič isto. In isto... Sva se pa seveda zelo resno in odraslo pomenila z mojim, kakšne imajo ideje in kako bova reagirala nanje, ko se bodo hotele začet uresničevat (ko se mala rodi). 
pa tud po pravic povedano, se mi trapasto zdi, da bom 60letni ženski tumbala nonstop eno in isto
je, k se tule nimam kam umaknt. je pa žalostno, da v svojem domu morš o umiku razmišljat
