Skye
|
Drage dvojne nosečke. Redno vas sledim in, ker vem da imaste ogromno vprašanj in skrbi, kako bo, sem vam želela posredovati v branje humorističen članek mojega o dvojčkih (konkretneje o naših). Mogoče si boste potem lažje predstavljale kaj vas čaka Sam ne vse iz članka vzeti dobesedno...moj rad namreč mal tud pretirava Čestitamo, pričakujete dvojčke.” Besede, po katerih ni bilo nič več tako kot prej. Predlanskega oktobra jih je izrekel ženin ginekolog in barabi niti na pamet ni padlo, da bi naju posvaril, kaj vse to pomeni. "Oh, lepo, enkrat bosta malo bolj poprijela, potem pa ne bo treba še enkrat skozi vse skupaj,” tako so naju bodrili prijatelji, znanci in sorodniki. In midva sva jim verjela. Cepca naivna. Ko zdaj slišim koga govoriti o tem, da njegov prijatelj, znanec, brat itd. pričakuje dvojčke, potiho zmolim eno hitro za ubogega pankrta, ki se mu niti sanja ne, kaj vse ga čaka. Toda potem pridem domov in pogledam v modre oči svojih dveh sončkov in vse neprespane noči, uničene obleke in živčni zlomi se razblinijo ob slovnično pravilnem pozdravu, ki me pričaka: "Dajbajpapababa ...” Prepričan sem, da to v njunima glavama pomeni: "Radi te imava, oči.” In mislim, da imam kar prav. 17. maj, takrat se je vse skupaj začelo, in že prvo noč sta mi Tia in Lia dali vedeti, da sem prejšnjo noč zadnjič trdno spal spanje pravičnega. V ptujski porodnišnici sta nekaj čez drugo uro zjutraj s carskim rezom prispeli na ta svet. Popolni, kot si lahko starši samo želijo. Ko so ju pripeljali iz operacijske dvorane, sta prvič zastokali, in če je verjeti sestri, ravno v trenutku, ko sta zagledali mene. Jaz ji verjamem. Prvo noč sta prespali na oddelku za novorojenčke, že drugo noč pa se je začelo. Žena je še vedno omotična po popadkih, porodu in carskem rezu, za katerega so se na koncu odločili, potiho preklinjala vse matere pred njo, ki so zahtevale, da imajo ponoči svoje otroke ob sebi, in to tudi dosegle. Dejstvo je namreč, da sta tako Tia kot Lia strašno uživali na bradavici in tam ostajali lep čas, tako da je bilo vse skupaj videti nekako takole, prebudi Tio, nahrani Tio, uspavaj Tio, prebudi Lio, nahrani Lio, uspavaj Lio in to ponavljaj, dokler ne pride jutro. In v prihajajočih mesecih stvar ni postala nič lažja. Imela sva to srečo, da je ena princeska spala trdno, je pa težje zaspala, druga pa je hitro zaspala, a imela rahel spanec, kar je v bistvu pomenilo, da ko si nahranil in previl Lio, je ta v tem času zbudila Tio, ki ni hotela zaspati nazaj, in ko si jo končno uspaval, je ponovno zbudila Lio, in to ponavljaj, dokler ne pride jutro. Genialno potezo je storila moja žena tisti teden, ko sem bil na Tajskem in se za en dan izognil zaprtju letališča. To bi bil hec, ko bi se vrnil po treh tednih. Najbrž bi me namesto žene pričakal zombi, željan moje krvi, ker sem ga pustil samegaz dvema kričečima bitjema. Genialna poteza je bila, da ju je ločila. Tako je Tia spala v eni sobi in Lia v drugi. Ni minilo dolgo, ko je Lia prespala noč. Tia je še vedno jedla na tri ure, ampak nekako je morala upravičiti status prvorojenke, čeprav samo za minuto, in si nabrati dve dodatni kili prednosti pred Tio. Naj je, otrok, še prehitro bo začel hujšati. In ravno ko sva čakala, da bo tudi Tia prespala noč, je Lia ugotovila, da nekdo pride s čajem, če začne v spanju jokati. Naj skrajšam dolgo zgodbo in povem, da je moj današnji rekord sedem odhodov v njeno sobo s čajem v roki v roku štirih ur. KDOR NE DELA, NAJ NE JE Hranjenje je še ena stvar, ki je pri dvojčkih nočna mora. Če imaš samo enega otroka, nimaš nobene primerjave. Če spije 150 ml mleka, v redu, če spije 50, tudi v redu, bo že jedel, ko bo lačen. Če pa imaš dve različni dvojčici, od katerih ena še ni srečala kalorije, ki ji ne bila všeč, druga pa poje manj kot Victoria Beckham pred podelitvijo grammyjev, si hitro na robu živčnega zloma. "Lia spet noče jesti,” me vsak dan ob prihodu iz službe pričaka živčno razvrvana žena s polno žličko kaše za dojenčke v roki in vsebino nekaj polnih žličk kaše za dojenčke v laseh. "Zakaj noče jesti? Ti si kriv? Ti preveč rad ješ in zato otrok noče? Zakaj si tako debel?” In podobne obtožbe. Seveda vse skupaj ne bi bilo nič posebnega, če bi imela samo Lio, kajti po teži in centimetrih spada naravnost v sredino normalnega razvoja otroka (to sem skušal ženi sicer nekajkrat dopovedati, toda vsi moji poskusi, da bi jo pomiril, so se končali s skledo otroške hrane, ki je Lia ni hotela, v moji glavi). Težava je v tem, da je Tia pravi sladokusec. "Mleko? Keksolino? Skuta? Jogurt? Banana? Keksi? Podganji strup? Dajte meni, z veseljem bom pojedla.” Ta otrok še ni slišal za ločevalno dieto. In prav je tako. Dokler je vesela in se neprestano smeje, ima lahko zaradi mene tudi deset kil in ne samo dve več od Lie. Na koncu vedno nahranimo obe, čeprav s pomočjo divjega plesa, aviončkov, tihega preklinjanja in grimas, ki bi navdušile tudi Pahorja in Sanaderja po sestanku o tem, kje bo potekala meja. "JAZ NOČEM LEŽATI PRI Tudi igranje in ukvarjanje z otroki je zgodba zase pri dojenčkih. Kot je v navadi v takih primerih, sta si Tia in Lia karakterno tako različni kot Zmago Jelinčič in Zmago Batina. Tio lahko položiš na fakirjevo posteljo, pa bo z veseljem ležala pri miru, če bo le imela v roki kakšno igračo za grizenje. Vse, kar bo prišlo iz njenega kota, je zadovoljen smeh. Lia je druga zgodba. V trenutku, ko zagleda nekoga, ki je nekajkrat večji od nje, z glasnim krikom zahteva, da jo dvigne iz ležalnika, stolčka, stajice ... in se za naslednjih nekaj ur posveti samo njej. Pa ni bilo vedno tako. Prve tri meseca je bilo ravno obratno. Tia je jokala za vsako figo, in ko rečem jokala, seveda mislim drla, in ko rečem drla, mislim huronsko vpila. Samo držanje v naročju in poskakovanje kot zajček na baterije jo je pomirilo. Lio si po drugi strani lahko zjutraj položil v posteljo in mirno bi ležala v istem položaju, dokler ne bi bil čas zaspanje. Hudiča, še previla bi se najbrž sama, če bi imela dovolj močne noge, da bi se dvignila. Nekje med kolikami in prvimi zobki pa se je vse skupaj obrnilo. Zdaj je pravi mali hudiček, ki redke trenutke med zahtevanjem pozornosti nameni metanju igračk po tleh, če je v bližini kdo, da jih neprestano pobira, in vlečenju mojih las, ki so, čeprav rahlo osiveli, še vedno dovolj gosti za pošten poteg. Skratka noč in dan. Oprostite pisavi, ampak Lia mi skače po naročju, medtem ko skušam pisati. Hewjrhpapsdjkbdcksndbv (toje napisala ona). Tia naju gleda iz stajice in se veselo smeji. DVOJNE SKRBI –NEPRECENLJIVO VESELJE Kaj torej na koncu svetovati bodočim staršem dvojčkov, dvojčic ali paru? Premislite, če ste fizično in psihično dovolj močni za vse zgoraj našteto, in se potem v hipu odločite za njih. Ob koncu dneva, ko jih boste dali v posteljo, boste v trenutku pozabili na vse krike, jok, zmrdovanje, ihto in podobne postranske stvari, zaspali boste z mislijo na svoja dva angelčka/ hudička, ki spita v sosednji sobi in si nabirata novih moči, kako bi vam hkrati porušila in obogatila življenje. In ko boste zjutraj stopili v njunosobo, vas bosta iz postelje pogledala dva para najlepših zaspanih oči na svetu, njuna usta se bodo počasi razširila v nasmeh, ko vaju bosta spoznali, takrat boste vedeli, na kaj ste čakali vse življenje. Prvi poljub? Prvi zmenek? Prvi avto? Matura? Diploma? Vse te misli bodo naenkrat zbledele in njihovo mesto bo zasedel prvi stisk prstkov štirih drobnih ročic, ki so popolnoma odvisne od tebe – in ti od njih.
< Sporočilo je popravil Skye -- 19.3.2009 14:28:42 >
_____________________________
Vse, kar lahko storiš, ali o čemer sanjaš, da lahko narediš, poskusi narediti. V drznosti je genialnost, je moč in čarovnija. Začni zdaj! (Goethe)
|