*Naja
|
Končno imam malo časa, da se vam javim. Je kr akcija, ko prideš z bebico domov....ampak je faaaaaaaaaajn....boste videle .
Evo še moja porodna zgodba....
V četrtek, 07.02.08, sem se zjutraj odpravila v P., ker se mi je zdelo, da mi čisto po malo odteka plodovnica. V P. so mi naredili test in ugotovili, da je res. G. me je sprejela na oddelek in rekla, da bodo morali v roku 24 ur sprožiti porod, če se že prej ne bo spontano kaj začelo. To je potrebno zaradi možnosti okužbe otročka. No, na oddelku se potem tekom dneva ni nič kaj posebnega dogajalo, jst sem se počutila čisto običajno...nobenih popadkov....nič od nič.
Zvečer, okrog 18.00, sem še veselo večerjala in s cimro, ki je bila že teden dni čez rok debatirala, da kdaj se bodo kej zdej zmislil, naredit kej v zvezi z menoj. No, takoj po večerji je sledila vizita in dežurna G je naročila, naj pridem na pregled, da vidi, kako je sploh stanje spodaj. Ko me je pregledovala se je odločila, da mi bo predrla mehur...nato je sledil še pregled in ugotovimo, da sem že 3 cm odprta. Meni pa še vedno nič...nobenih popadkov...nobenih bolečin. Malo sem bila šokirana, ker me niso več spustili z mize....pripeljali so voziček...me preložili nanj in naročeno je bilo, da gremo kar v porodno in rodit. Mene je skor kap. Jst sem mislila, da mi bodo dali kaj za pospešitev popadkov in da bom še celo noč postopala po oddelku in jamrala, zdej pa taka akcija. Po stvari je šla kar sestra, v sobo in cimri povedala, da me ne bo več nazaj. V porodni je nato sledila procedura s klistirjem, tuširanjem...tako da sem na porodni mizi pristala okrog 20.30.. Najprej so mi nastavili venozno antibiotik, ker je minilo že 24 ur odkar je začela odtekati plodovnica. Ko bo to steklo, je rekla babica, vam bomo pa namestili umetne popadke . No, nato sem naslednje pol urce ležala, v velikem pričakovanju umetnih   . Vmes je prišel tudi moj dragi, pa sva se še nekaj hecala in slikala. No, ene 2x me je potem nekaj špiknilo, kar se je izkazalo, da so moji popadki...kar jih je sprožilo verjetno predrtje mehurja. Ampak ni bilo nič posebnega, tudi boliči niso ravno bili...sem se hecala, da so tako malo za pokušino .
No, ob 21.00 pa je sledil težko pričakovani dogodek, ko so mi v žilo začeki pritekati ti umetni . Začeli so dokaj hitro učinkovati, tako da sem čez približno 5-10 minut že pridno dihala. Vmes smo poskusili kar nekaj različnih položajev, od sedenja, ležanja, stanja....No, po dobri urci, ko so si popadki sledili že precej na gosto mi je babica predlagala, da bi bilo dobro, da dobim eno dozico Dolantina. Pa sem rekla, da ok....Morem sicer priznat, da se je bolečina potem še vedno konstantno stopnjevala, le nekoliko bolj odsoten si. Meni je bilo po tej zadevi tudi precej slabo, sploh med samim popadkom je moj kar z ledvičko bil v pripravljenosti, ker sem vedno imela občutek, da morem bruhat.
Kakorkoli, vmes me je babica redno pregledovala in ugotovila, da se zelo lepo odpiram. Da imam zelo zmehčan maternični vrat, kar mislim, da je posledica pitja malinovega čaja. (No, to je moje predvidevanje. V sosednji sobi je namreč rojevala ena tretje rodka in sem na koncu rodila prej kot ona).
No, da nadaljujem...Okrog 23.00 sem bila že odprta 10 prstov, sedaj je bilo treba samo še počakati, da se dete dokončno spusti v porodni kanal. Da bi zadevo ponovno malo pospešili, mi je babica predlagala, da se vsedem na veliko žogo in ko pride popadek, poskusim vmes še malo pohopsati na žogi, da s silo težnosti še sama pomagam otročku. No, če sem čisto iskrena, je to edini del poroda, ki je mene res bolel. Na žogi sem tako mogoče predihala ene 5 popadkov, potem je bilo pa že toliko nevzdržno, da smo se odločili, da je čas, da grem na mizo in da rodim. Osebje se je pripravilo, prišel je tudi moj G, ker je bil ravno dežuren v operacijskih in začel se je iztis. Namestila sem se na levi bok, kar se vsem zdi precej nenavaden položaj za rojevanje, ampak meni je bil fantastičen...priporočila pa mi ga je babica. In čez vsega 10-15 minut je na svet prijokala naša punčka, sicer nekoliko modra, ker je imela popkovino 1x zavito okoli vratu, ampak nepopisno lepa. Takoj so mi jo položili na trebuh in kar nisem mogla verjeti, da sva jo končno dočakala, najino dete .
Tako bom dejala, glede samega poroda....meni je bil res lepa izkušnja....saj boli, ampak ni hudo, le nekoliko drugače je. Sploh pa se mi zdi, da si tekom poroda v nekakšni odsotnosti, zato šele zdaj razumem, ko rečejo ženske, ah, saj takoj pozabiš. Jaz se dobesedno določenih odsekov res ne spomnim...bi pa šla takoj še enkrat rodit .
Bom v album prilepila še kakšno slikico iz porodne....
Vsem vam želim čim hitrejši in lep porod in da se kmalu vidimo na starševskem čveku. Sploh ve tavečje čveke manjkate, da bo tudi tam tema v polni zaživela.
Evo, naše dete se že oglaša....Moja zgodba je pa tudi tako dolga, da mogoče bo pa zdej katera šla rodit, preden jo prebere do konca .
_____________________________
"Čim bolj izkoristi sleherni trenutek tistih prvih mesecev- nikoli se ne bodo vrnili!"
|
Natisni
Grem ležat, ker ne morem sedet 
odlično počuti pri meni, tko da ga pa res ne smem še ven bezat. 
, ki me je bodril in spodbujal. Še večjo srečo pa sem imela,ker je bila ob meni najbolj zlata babca na celem svetu - Anka Grmič, ki me je skoz celoten porod spodbujala, bodrila, masirala, mi govorila točno to kar sem takrat rabila slišat. Porod je potekal kar hitro, čeprav se je meni vsaka ura kot en dan...Na koncu se bolj malo spomnim,sem dobila samo svečko proti bolečinam, vem samo da sem hotla vedet kok še, pa mi je babca Ančka rekla: ¨Zdej bo pa res kmal...¨ In potem po ene dveh popadkih in parih ornh potiskih je ob 13.13 po 5 urah naša sreča Zala zajokala. Velika 54 cm in 3680 g težka lepotica. Baje, da je zajokala še preden je bla čist zunej. No ko so jo rešili popkovnice, imela je enkrat ovito okrog vratu. Naša princeska je bila mal obtolčena, mal modra, ampak to se je že pocajtalo. 
. Ko kaj berem, ko se spomnim na porod, ko pogledam Zalo, jaz jokam. No sej jutri bo boljše. Ko se mal hormoni spucajo. 
