Gina
|
IZVIRNO SPOROČILO: LoCa
kalbo, punčka ima mamo. ne vem zakaj bi morala anonimna prevzemat neke njene funkcije, to je nepravično da prve mame. tko se meni zdi.
Tako lahko razmišlja samo nekdo, ki je posestniške narave in ne privošči otrokom lepo. Zakaj naj bi bila jaz ljubosumna na mačeho, če jo ima otrok rad, ker opravlja ob vikendih vlogo nadomestne matere? Nepravično?! Mama je lahko zgolj srečna, če otrok še kje dobi kako dozo ljubezni, če je še kje kdo, ki mu daje fajn vzorce, četudi so morda drugačni. Otrok mora doživeti tudi še kakšno drugo obliko skupnosti, življenjske vzorce in če že mama in oče ne živita skupaj, je najmanj, kar biološka mama lahko omogoči otroku, da otrok ima in doživlja 2 fajn družini na dveh koncih, ki si delita vlogo staršev. Saj oče je enakovreden starš, ni manj vreden, niti njegova ženska ne, vsaka ki reče, da je njegova nove ženska zanič, ne spoštuje niti minimalno svojega bivšega partnerja niti v.d. mame. In če ne kaže osnovnega spoštovanja do očeta svojih otrok, kako ga bodo spoštovali njegovi lastni otroci? Zato pa pravim, da potrebuješ zrelost, če želiš imeti normalne odnose. Iz obeh strani. In normalne odnose imaš tudi in predvsem zaradi otrok. Dokler imaš otroke, vsaj do njihove polnoletnosti, boš moral imeti nek odnos s svojim bivšim. "Ni pravično, če prevzema dolžnosti mame, zaradi matere???", si napisala Sploh mi ne gre v glavo. Kako strašen ljubosumen odnos. Kje pa je v taki miselnosti: privoščiti otrokom da so ljubljeni od povsod? S takim pogledom na svet kaznuješ zgolj svoje lastne otroke. Se pa zavedam, ja, da je svet poln posestniških ljudi, samo ni fajn to. Škodljivo je.
Kar se materinskega nagona tiče, maš prav, splišni, pri nekaterih je zelo razvit, pri čisto preveč ženskah pa gre zelo navzdol, to opažam na splošno že nekaj časa. Sem že napisala večkrat to. Jaz sem prepričana, da bi skoraj gotovo lahko ljubila tujega otroka. Ne vem kaj hudega bi se mi moralo zgoditi, da tega ne bi zmogla, ravno zato ne razumem tako ogromno uporabnic, ki štekajo, da je ok, če tujega otroka ne ljubiš, ampak ga samo sprejemaš, ker itak ni tvoje meso in kri (wtf?- kaj ima kri veze spljoh!, ali ima bolj veze naša ljubezen s tem, da smo ljudje, odgovorna bitja, ki zmorejo poskrbet za kateregakoli mladiča, če se želijo vživeti vanj, če ga želijo ljubiti - matr, še v živalske mladiče se zaljubite čist prec, vsak mladič je kjut, samo od moža mladič je pa samo za silo, ker ni vaš, ne me no...). Iz istega razloga in zaradi tele konkretne teme zdaj končno razumem strah nekaterih, ki se ločujejo, ko rečejo, zdaj pa nikdar ne bomo familija. Če najdejo take butle, da jemljejo potem njihove otroke kot precej manj kot lastne otroke, potem jih razumem - ne bodo nikdar familija v resnici.
Anonimna, to je letelo na množice, ki pišejo, da je prav, če ljubiš otroke pogojno, če niso tvoji, ne na tebe osebno. Ne morem sodit o tvojem odnosu, ker ne poznam objektivnih dejstev. V vsakem primeru menim, da te tvoj dec pušča preveč samo, da bi lahko trezno razmišljala ta hip o vsem skupaj, verjamem, da si preobremenjena, vendar poskusi oživet inajglobja materinska čustva in spravi skupaj tudi tisti stavek: Dokler si pri meni, mi je vseeno, kaj tvoja mama reče, dokler te imam zelo rada, dokler skrbim zate, boš upoštevala naša pravila igre. Briga me ta hip tvoja mama. Amen.
Otroci izkoriščajo reči. Morda moj otrok enako reče rpi očetu, čeprav mu nisem nikdar rekla nič v tej smeri, pojma nimam, hočem reči, da si otroci vse sorte izmislijo, da bi dosegli svoje, vsekakor pa sama želim, da pri mačehi spošutuje njena pravila igre. Samo tako lahko vse skupaj funkcionira. In samo tako jo boš ti lahko v resnici zelo ljubila, ker te bo mala spoštovala in se posledično počutila varno.
|
Natisni
