Gina
|
OK bom pisala iz stališča otroka. Jaz imam izkušnje s tem. In kot otrok ločenih staršev in kot ločen starš. Moja mačeha me je obravnavala kot tujca. Preuredila sta oče in ona naše stanovanje, v katerem sem bila jaz doma mnogo let in ga spremenila v svoje stanovanje, v katerem jaz nisem imela vstopa več npr. na wc znotraj hiše, ampak sem morala na tistega zunaj, v kurilnici. Tudi ta hip moramo moji otroci in jaz še kar hoditi tja. V spalnico nisem smela več stopit.  , ker je to njun prostor, razen od daleč pokukat. Kar naenkrat sem bila tujec v lastnem domu, totalen tujec, ki se mora napovedat kao, če pride, čeprav se jaz nisem, ker se mi je to zdelo podn od podna tako ravnanje do mene(stara sem bila dovolj, da sem sama okrog hodila, poznala pa sem mojo mačeho od zelo majhnega, ker je bila že takrat fotrova ljubica, pa družinska prijateljica). MOja mačeha me ni sprejela prav v nulo, čeprav se je od daleč kar ok zdelo, samo čutila sem. IN oče se je posvetil 100% njej, otroci smo odpadli kot gumb od hlač, vendar je to isto stvar delal že za mojo mater, tako da sem bila navajena. Sovražno delovanje, neljubezen vsak otrok čuti. In če se moraš k lastnemu očetu napovedat na obisk, je to tujstvo. In ne, ni res, meni bi veliko pomenilo, če bi me ona sprejela ne kot nujno zlo, ampak kot človeka (zato mi je odgovor od muške tako všeč). Nekateri ljudje nismo posestniški, sprejmemo novo družino v kompletu. Ne le oče, cela nova družina so pomembni in če nekdo reče, da gre otrok zgolj k očetu je to totalen bulšit, ker za ogromno otrok to ne drži - gredo k svoji novi razširjeni družini, v katero prav gotovo ne spada samo oče, v ogromni meri spada še kak novi polbratec, sestrica, iki ga morda jemlje za bratca, ne le za polbratca, če so starši dovolj osveščeni in normalni in seveda, če so ljudje neljubosumni, spada kompletno v to razširjeno družino tudi mačeha. In ja, hudo je, če ti nekdo da vedet, da bo sicer uradno poskrbel zate osnovne reči, vse ostalo, nenapovedano mu je pa odveč. Sicer se sprijazniš z dejstvom, da tako pač je, ampak manjši kot si, težje štekaš, odkod si zdaj lastnemu fotru tujec kar naenkrat. To v bistvu veliko pove tudi o fotru, ki mu je lasten otrok drugotnega pomena, daleč za ženo in daleč za drugim otrokom, če oče to dela. Tudi tukaj se strinjam s tistimi, ki so napisale, da bi otrok moral biti prvi. prav hecno, včeraj je bila tema, da neka babica ni kupila darila za otroka, pa ste jo vse hotele pred vrata postavit, ker ni bil otrok na prevem mestu, ko gre pa za veliko večjo stvar, da otroka nekdo, ki bi ga moral sprejeti za svojega, sprejme samo na pol, pa to ni nobena katastrrofa, celo mi, ki trdimo drugače, smo hudobni, ker ne razumemo mačehe, da ima svojega otroka toliko raje, da njen otrok lahko vedno domov pride brez napovedi, možev pa se mora napovedat, če ne pa misli, da je varuška?! Pa matr, a ne more reči otroku, da tisti hip gre, naj jo doma počaka, saj 7-letnik je komot sam doma, ali pa pri babici, saj isto rečeš svojemu lastnemu otroku, če imaš plane, ne pa totalen cirkus zato zagnat? Zakaj bi moral človek zabavat otroka, zakaj ga ne more obravnavat kot svojega otroka z vsemi obveznostmi vred? A veš, moja dva otroka imata tudi mačeho, a če kam gre, sta doma in počakata. Pa upam, da bosta imela nemoten dostop do bratca ali sestrice, ki prihaja.
Pri nas nismo tolk ljubosumni, da bi se šli, kaj je bolj pomembno, da jaz pripeljem otroka, ali moj, pa kdo ga pripelje nazaj. To je popolnoma brezpredmetna zadeva. Važno je, da so otroci srečni pri obeh družinah in da se imajo lepo, da so sprejeti in ljubljeni, pa četudi so nekoliko drugače vzgajani. Pa da jih nihče ne podi proč, kadar so komu odveč. Jaz nisem mati tereza, kot se je en izrazila, in nikomur ni treba biti mati tereza, vsak je lahko toliko normalen, toliko neegoističen, neposesiven, da lahko živi z otrokom od partnerja. To nam je večinoma dano z obliko, ki ji rečemo življenje. Vendar se pri nekaterih ljudeh precej preveč razvije ego, da bi to še zmogli. Vendar sem ne glede na to prepričana, da bi lahko vsak zmogel, če bi uspel premagat tele svoje konstrukte v glavi. Moj je zelo posesivne narave in je imel tudi na začetku podobne ideje o tem, kako se moji in najini otroci ločijo na nek način, ni znal delati z njimi. Halo? Vesela sem, da so se stvari tekom let resnično zasukale v normalno smer, da se je naučil, kako si sovpleten v življenje čisto na normalen način lahko in da ima res zelo rad moje otroke. Mislim da ne dela razlik, zelo sodeluje pri vzgoji in na misel mu ne pride, da bi kakšen od otrok ne bil zaželjen in ljubljen. Tako da verjamem, da vsak zmore - vendar samo, če hoče in če uvidi. Dokler pa slepo rine naprej svojo pot ločenih družin, tujcev na nek način, pa ne morejo biti odnosi nikdar ok in fajn. Vendar nam je kot staršem vedno pomemben odnos. No, najbrž večini. zavedam se tudi dejstva, da nekaterih otrok najbrž vsak step parent ne more vzljubiti enako mnogo. Vendar ne glede na to lahko goji ljubečo vez in ga na nek način vzame za svojega, kljub morebitnemu neskladju karakterjev, kljub sporom in vmesnim haklanjem, zameram in podobnim goram balasta. Da se, če se hoče. In ne, še vedno se mi ne zdi, da sem hudobna, če se mi zdi, da je nova družina enako mnogo pomembna za otroke, kot stara, saj vsebuje enako pomembne člene, kot matična oz. v matični družini na novo ustanovljena družina. In zdi se mi, da bi na tem morali delati vsi člani družine, vključno z vsemi na novo pridobljenimi partnerji. Ne samo za videt navzven, ampak za čutit. Mogoče nisem za tale kapitalistični svet, vendar sem prepričana, da se da tudi te vzorce preseči. Samo ne sme se ti zdeti hudobno, če nekdo razmišlja o "velikih" ali enakopravnih družinah, pa vsi morajo biti precej zreli.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. 
Očitno so gledali na to drugače kot jaz.
. je blo že tkoj na začetku rečeno da mora to z možem rešit. 
