zvezdan
|
Na žalost se moram iz teme novembrke seliti tudi jaz, tokrat sem k vam. Ko sem prvič zagledala dve črtici, sva bila najsrečnejša človeka na tem planetu. Kljub temu, da moj sicer ni pokazal ravno eksplozije čustev je bil novice vesel. Na žalost pa sva v desetem tednu izvedela, da srček ne bije, da nosečnost ne poteka tako kot bi morala a so dali še en teden časa - v primeru če se kaj spremeni. In potem je sledil en dolg mučen teden z veliko upanja, da pa mogoče bo pa vseeno OK. Vmes sem šla še na samoplačniški pregled, kjer mi je zdravnik na žalost povedal enako, le njegovo obnašanje, besede in tolažba sta bila čisto drugačna, od tiste, ki sem jo doživela pri svojem izbranem zdravniku. On je med drugim še ugotovil, da imam pregrado v maternici. Prejšnji petek so me poslali na splav s tabletami in za kar močno upam, da se mi nikoli več ne ponovi. Nimam ravno nizkega praga bolečine, ampak tole je bila pa ena sama bolečina in nič več. Najina pikica je tako končala nekje med vašimi, jaz sem sedaj že doma, bolj kot fizična bolečina me boli psihično. Ne vem zakaj se je moralo to zgoditi ravno meni, vedno brez težav, problemov, sedaj pa ta šok. Vsi me poizkušajo tolažiti, z besedami, da bo pa drugič bolje, vsi me razumejo, v resnici pa tega ne more razumeti nihče. Razume lahko samo nekdo, ki je šel čez vso to kalvarijo. Ta teden sem doma, čez štirinajst dni imam pregled pri zdravniku, trenutno se trudim svojega ginekologa zamenjati, nato me čaka še ta pregrada. Junija me čaka najlepši dan - lastna poroka, na kateri bi bili trije. Sedaj bova samo dva... user posted image Karmen 7 kot bi poslušala svojo zgodbo...do potankosti! Meni se je ss zgodil 4.7.2009 pa še vedno boli in sploh na današnji dan....danes točno leto nazaj sem zanosila. Tudi midva sva se pripravljala na poroko...tako kot ti in bum...naju je doletela ta izguba. No poroke nato nisva speljala. Naju je vse tako zelo pretreslo in žalujeva še danes. Moja poroka bo konec maja, če ne pride kaj vmes Najbolj si očitam to, da sem rekla takrat ko sem bila noseča, da kakšna debela nosečnica pa bom. Zdaj bi dala vse da bi ga imela pa če bi imela 100 kil preveč. Žalostno kako se obrne v življenju a ne?! Kot da bi mi nekdo iztrgal otročička in rekel na pa imej poroko in obleko v velikosti 36. Rada bi ti rekla da bo bolje in da bolečina mine....kdor ti bo rekel da mine je laž, mogoče se s časom le navadiš živeti z njo. Predvidevam da si bila tako kot jaz prvič noseča....in to boli...vedno bo tvoj prvi otrok....vedno bo tvoj . Mogoče sem samo jaz preobčutljiva ampak mene po skoraj letu boli še močneje. Saj poskušaš potlačiti vendar butne s tako silino na plan da je neverjetno. Žaluj in veliko se pogovarjaj. Jaz se najlažje pogovarjam s puncami na forumu ker vejo kakšni so občutki. Kdor tega ni doživel ti ne more pomagati....ne more ti dati upanja in pravih besed. Drži se, me smo s tabo in kadar se boš hotela zjokati se zjoči! Princess Mononoke res lepo napisano. Tudi meni se je utrnila solza. Jaz pri ponovnem poskusu ne čakam sebe, čakam njega....in blazno mi je hudo ker si želim otročička pa je moj fant čisto otopel zaradi izgube. To so težke stvari ampak vem da tudi za vse nas posije sonček. Princess Mononoke ali je to tvoja hčerkica na slikici? Če je si pridelala zelo lep zakladek. Veliko sem brala o teh pregradah in me je postalo prav strah da jo slučajno tudi jaz imam. Čeprav mi je ginekolog rekel na pregledu po ss da je ni. Lahko da je ni videl. Tako da grem na 2nd opinion. Veliko sreče vsem ker le še to rabimo!
|