|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Uporabniki na tej temi: nihče
  Natisni
Stran: <<   < Prejšnja stran  67 68 [69] 70 71   Naslednja stran >   >>
Uporabnik
Sporočilo << Starejša tema   Novejša tema >>
   RE: Pogovori o spontanem splavu
26.2.2010 11:59:48   
pajkica2
kiara24, prvi tedni so najtežji. Vem kako se počutiš, ampak verjami tudi v teh težkih trenutkih da nas vse čaka še veliko lepega.

(odgovor članu Tanja55)
Neposredna povezava do sporočila: 1701
   RE: Pogovori o spontanem splavu
1.3.2010 14:26:27   
5ra8
pa še ena tukaj ki je imela splav.
v 10 tednu sem imela abraijo, ker je plodek nehal rasti..

čeprav je od tega šele en teden, sem optimistična in mislim da bo tudi nam uspelo enkrat pestovati malo štručko  user posted image

_____________________________

Našega sončka smo dočakali 09.03.2011 ob 19.39!

(odgovor članu Tanja55)
Neposredna povezava do sporočila: 1702
   RE: Pogovori o spontanem splavu
20.3.2010 14:55:37   
jaz5
Pozdravljene
Tudi jaz se vam pridružujem na tej temi.Sem zelo žalostna.
Pravkar je za mano 3 ss (v 6-7 tednu). Drugega sem imela ravno pred dvema letoma (8 tednu). Prvega sem imela pred 7 leti.
Prijateljica ima čez teden dni rok in se tako veselim kot da bi bil moj, obenem pa sem zelo žalostna ker vem da sem tudi tokrat izgubila nekaj želo dragocenega.

user posted image user posted image vsem vam.


(odgovor članu pajkica2)
Neposredna povezava do sporočila: 1703
   RE: Pogovori o spontanem splavu
24.3.2010 15:39:32   
VITA74
IZVIRNO SPOROČILO: nadka30

dober dan punce že dolgo se nisem oglasila tukaj, misli da sem se nazadnje nekaj dni po ss v oktobru in res je bil ta čas peklenski vsaj na začetku, dokler se nisem pogovorila sama s sabo, in se sprijaznila st tem kaj se je zgodilo.Pomagalo mi je to da sem svoje občutke napisala na papir, zraven so tekle solze, jeza v glavnem vse v kompletu.Dokler nisem uredila misli v glavi sama z samo enostavno nisem mogla iti naprej, ni bilo lahko ampak nekako sem se pobrala in prišla do zaključka da se je že morala tako zgoditi.
In za konec vam zaupam samo še to ponovno sem user posted image , zamano je nuhalna in kot kaže bo vse ok. Želim vam da se o svojih občutkih pogovorite, ne jih stiskat pri sebi in želim vam da čim prej zagledate user posted image user posted image



čestitke in pogumno naprej user posted image

Ostalim pa veliko objem.

_____________________________

srečna

(odgovor članu nadka30)
Neposredna povezava do sporočila: 1704
   RE: Pogovori o spontanem splavu
25.3.2010 12:14:52   
Anonimen
POZDRAVLJENE.

Upam da ne boste hude, rada bi se vam malo potožila.
Noseča sem 6,7 tednov, tretjič in dans, prav na materinski dan sem dobila 'darilo'. Po 'petelinjem zajtrku' sem opazila svetlo rdeč izcedek, po dobre pol ure je nehal, me pa malo zvija, ne vem ali od strahu ali je res SS. Ko sem šla po starejšo v šolo in v trgovino sem ob prihodu domov opazila rjav izcedek, tako za eno žličko na vložku mislim da ni bilo kosov tkiva.
Počutim se krivo in zelo žalostno.
Ravno danes imam prvi pregled pri gink, sem v tuji državi, nimam svojcev blizu, še dobro, da nisem komurkoli razglašala o user posted image . Še vem ne kako točno tukaj stvari potekajo, vem le da je za vsako stvar drug zdravnik, eno je gin, pol je za kri lab in za UZ spet nekdo tretji - angleško pa tudi bolj malo znajo.

Veliko sreče in poguma vsem, hvala za posluh

(odgovor članu VITA74)
  Neposredna povezava do sporočila: 1705
   RE: Pogovori o spontanem splavu
25.3.2010 17:06:46   
pajkica2
Krvavitev po spolnem odnosu ni nič nenavadnega in vsekakor ni znak SS, glavo gor in vso srečo na pregledu!user posted image

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 1706
   RE: Pogovori o spontanem splavu
25.3.2010 17:26:41   
sanasan
Draga anonimna!
Tudi jaz danes ravno na tak dan nisem imela sreče, ker mi je na UZ ugotovila, da je moj user posted image nehal rastiuser posted image in moram jutri na abrazijo....v petek sem imela samo kapljico krvi na papirju, pa so mi rekli, naj še počakam...potem so mi pa v parih dneh skoraj vsi nosečniški znaki izginili...tako, da sem bila danes kar pripravljena...
Upam pa, da bo pri tebi vse drugače!user posted image user posted image user posted image
Kot info pa, če slučajno ne bo ok....meni je rekla, da je bolje, če se samo sčisti, ampak ker se meni že vleče, je bolje, da grem na abrazijo, da ne bi prišlo do vnetja....in ne vem, če ga že nisem fasala, ker imam rahlo vročino, upam, da le od stresa....
Drži se in želim ti, da se ti vse dobro izteče!!!user posted image


_____________________________

CARPE DIEM!

(odgovor članu pajkica2)
Neposredna povezava do sporočila: 1707
   RE: Pogovori o spontanem splavu
25.3.2010 17:29:07   
sanasan
Pozdravljene Tudi jaz se vam pridružujem na tej temi.Sem zelo žalostna. Pravkar je za mano 3 ss (v 6-7 tednu). Drugega sem imela ravno pred dvema letoma (8 tednu). Prvega sem imela pred 7 leti. Prijateljica ima čez teden dni rok in se tako veselim kot da bi bil moj, obenem pa sem zelo žalostna ker vem da sem tudi tokrat izgubila nekaj želo dragocenega. vsem vam.

user posted image user posted image user posted image

in user posted image user posted image user posted image za naprej user posted image

_____________________________

CARPE DIEM!

(odgovor članu sanasan)
Neposredna povezava do sporočila: 1708
   RE: Pogovori o spontanem splavu
26.3.2010 9:34:41   
Anonimen
Hvala vsem za vzpodbudo.
Dala mi je napotnico za Uz, krvi danes ni bilo več, upam na najboljše. Malo bom še počakala in šla morda naslednji teden na UZ, pol pa še na krvne teste. Tudi pretipala me je, ne preveč nežno, pa ni bilo več krvi.

Sanasan user posted image user posted image user posted image user posted image user posted image user posted image user posted image .
Res upam da nisi dobila vnetja.user posted image user posted image user posted image user posted image

Vsem veliko sreče in poguma.

(odgovor članu sanasan)
  Neposredna povezava do sporočila: 1709
   RE: Pogovori o spontanem splavu
29.3.2010 7:44:12   
loremi
Pozdravljene,
nisem še brala teme od začetka, si bom pa vzela čas tudi za to, ampak trenutno me moja zgodba še preveč boli, da bi lahko šla čez vse tu user posted image .
12 let se trudiva za otročka, za mano je operacija, posegi umetne oploditve, ki so mi lani pšrvič prinesli + in neizmerno veselje, ki se je končalo v 6. tednu z odmertjem plodkov - dvojčka. Sledila je abrazija.
Pa sem rekla ok, imam še enega zamrznjenčka, grem še to pa kar bo, bo. In je bil spet +, težko sem verjela, da res, ko prej toliko let ni bilo nič. In spet dvojčka. Ko je pokazalo, da obema bije srček in rasteta, sem bila tako zelo zelo vesela in srečna, da se tega ne da opisat. Sem imela skozi nosečnost težave z izcedki in krvavitvami, ampak vsakič sta otročka živela in se gibala. Tudi NS je bila ok. En dan pa se mi začne polivat neka voda, veliko vode, ampak pregled pokaže, da ta voda naj nebi bila plodovnica, da naj bi otroka imela zadosti plodovne vode in sta oba ok in MV lepo zaprt. Niso me obdržali na oddelku, samo doma naj počivam še naprej. Pa sem. Do tiste nedelje 14.03., ko je bila menda tako lepa, sončna, topla, zame pa do sedaj najhujši dan v mojem življenju. Zjutraj sem dobila krče in hude krvavitve. Krči so prišli v popadke. Bila sem na koncu 16. tedna. Na urgenci pa strašna novica ... vidi se popkovina in MV odprt 4 cm. user posted image user posted image user posted image user posted image user posted image  Čez 3 ure sem rodila živa in zdrava sinka, vendar prekmalu in sta mogla odit med angelčke. user posted image user posted image user posted image user posted image user posted image user posted image user posted image user posted image user posted image user posted image user posted image user posted image  Kako to boli, ko izgubiš otroka, resnično veš, ko doživiš, kot je to tudi za marsikatero drugo stvar. Ampak kako to boli, kako se sedaj počutim prazno, prazno v telesu, srcu in duši, tako zelo prazno user posted image user posted image user posted image user posted image . Ne morem zanosit, naravno ne, pa je uspelo na ta način in mi prineslo srečo, ki je prešla v žalost in obup. Ne vem, kako naprej, kdaj naprej, ne vem, strah me je, če bo še kdaj uspelo in strah me je, če bom kdaj donosila živegain zdravega otroka. user posted image user posted image user posted image user posted image user posted image user posted image user posted image  Leta pa minevajo in ker vse traja, bom kmalu s tistih letih, ko bo za vse skupaj prepozno. user posted image user posted image user posted image

Sem pa videla komentar ene izmed članic foruma, ko je napisala, da ne ve, zakaj se reče splav v teh tednih, če pa je potrebno rodit. To zanima tudi mene, sem imela zelo močne popadke, brez protibolečinskih sredstev, ker smo vseeno upali, da bi se drugi otroček obdržal, čeprav so vedeli, da se ne bo. In je bolelo, zato jaz to smatram kot porod in ne samo ss. Sem pa imela takoj po porodu še abrazijo in po enem tednu še eno, ker je še nekaj tkiva ali mogoče celo vnetja ostalo v maternici.

Upam, da česa takega ne doživim več, čeprav, če mi še kaj uspe, me bo vednos trah, kaj lahko pričakujem.

_____________________________

Po dolgih letih truda ... dvakrat noseča, dvakrat z dvojčki in dvakrat ostala brez njih. :*(

Mogoče mora pa ena izmed velikih želja ostali le želja :(.

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 1710
   RE: Pogovori o spontanem splavu
29.3.2010 12:20:08   
silvya
user posted image user posted image

Te čisto dobro razumem. Vem s kakšnimi strahovi se spopadaš in vem kako zgleda, ko po vsem še vedno upaš in upaš in spet doživiš hladen tuš. user posted image
Glej, boriš se za svojega prvega otroka. Ne odnehaj, dokler bo še vsaj kanček upanja, da ga dobiš!
Sedaj žaluj, ker moraš, potem pa prični živeti za dan, ko ti bo končno uspelo držati svojega otroka v naročju.

(odgovor članu loremi)
Neposredna povezava do sporočila: 1711
   RE: Pogovori o spontanem splavu
30.3.2010 22:04:31   
ametist
Loremi, tako mi je žal zate in seveda vse druge, ki nas družijo podobne zgodbice v tej rubriki. Sem user posted image s teboj. Zjokaj se, potoži se komu svojih bližnjih, pa poskušaj obdržati optimizem. Vsak dan komu uspe po več neuspelih poizkusih, enkrat boš med njimi tudi ti. ... in vse me, ki smo izkusile samo delček tega, kar si morala ti.
Res držim pesti zate, da ti uspe preboleti svoja fantka, ki ju ne boš nikdar pozabila, pa da ti ponovno uspe ugledatiuser posted image in doživeti srečni konec.

(odgovor članu silvya)
Neposredna povezava do sporočila: 1712
   RE: Pogovori o spontanem splavu
31.3.2010 7:20:05   
loremi
Enostavno sem bila 100%, da ju bom donosila in še živela sta, ko sta se rodila, pa sta mogla umrčkat. In si mislim ... otroka sta bila živa in zdrava, se pravi je bilo pri meni nekaj narobe, samo kaaaaj. Tega ne bom zvedla in tudi če še kdaj ugledam tisti prelepi plusek, ne vem, kako naj nardim, kaj, da se to nebi več zgodilo.
Občudujem vse tiste, ki so potem polne optimizma in gredo naprej, mene sedaj bega 1000 vprašanj, najbolj kaj je šlo tako močno narobe in zakaj. Ne pomaga, ampak težko je ne se to spraševati, ko so dnevi sedaj tako prazni. Nekatere imajo ob takšnih doživetjih za naprej polno moči, jst pa ostajam nekje na mestu, žalostna user posted image . Mogoče pa je še prekmalu, upam le, da bo enkrat bolje.

Punce hvala za vajine besede!

_____________________________

Po dolgih letih truda ... dvakrat noseča, dvakrat z dvojčki in dvakrat ostala brez njih. :*(

Mogoče mora pa ena izmed velikih želja ostali le želja :(.

(odgovor članu ametist)
Neposredna povezava do sporočila: 1713
   RE: Pogovori o spontanem splavu
31.3.2010 9:05:04   
Anonimen
loremi user posted image user posted image user posted image
user posted image user posted image user posted image user posted image
Žal mi je, da sta z možem morala skozi to in srce me boli ko berem o tvojih dveh sinčkih.
Pusti si žalovati po svoje, tudi tebi se bosta moč in optimizem vrnila, ko boš pripravljena.

(odgovor članu loremi)
  Neposredna povezava do sporočila: 1714
   RE: Pogovori o spontanem splavu
8.4.2010 10:09:27   
zvezdan
pozdravljene,

vse odkar sem zanosila prebiram te forume, vendar nikoli nič ne napišem. Sprva sem gledala forume o nosečniških znakih, nato nosečnost po tednih ......in na koncu forume o spontanem splavu. Zanosila sem 5. maja 2009 in angelčka izgubila 4. julija 2009 user posted image . Ko prebiram ta forum mi je grozno ko vidim toliko žalostnih zgodb pa vendar me vse ve, posebno tiste ki ste morale roditi mrtvega otroka, navdajate s pogumom in z neverjetnim spoštovanjem do vaše trdne volje in optimizma. Jaz sem svojega angelčka izgubila po dveh mesecih pa mi je še danes tako zelo hudo da nevem kako naprej. Tako da kapo dol vsem vam močnim in trdnim ženskam.Tolikokrat že  podoživetih občutkov....od takrat ko sem zagledala plusek pa vse do tistega črnega dne na urgenci ko so mi povedali da mu srček ne bije več. Zanima me predvsem kako ste se spopadle po tem dogodku. mislim predvsem na partnersko zvezo. Nikjer ne piše kako to doživljajo možje. Tudi oni so bili v veselem pričakovanju z nami. Naju je vse kar močno zadelo in velikokrat se še vedno oba zjočeva (jaz seveda večkratuser posted image ). Od takrat se bojiva imeti spolne odnose. V bistvu jih je bilo od ss le nekaj pa bo kmalu že leto naokrog. Verjetno se oba bojiva ponovnega razočaranja. Ljubiva se zelo ampak kar ne moreva pozabiti te grenke izkušnje. Verjetno sva si ga preveč želela.

Upam na najbolje in morda nekoč zopet na ponovno veselje!

objemček!

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 1715
   RE: Pogovori o spontanem splavu
8.4.2010 10:47:22   
nadka30
IZVIRNO SPOROČILO: zvezdan

pozdravljene,

vse odkar sem zanosila prebiram te forume, vendar nikoli nič ne napišem. Sprva sem gledala forume o nosečniških znakih, nato nosečnost po tednih ......in na koncu forume o spontanem splavu. Zanosila sem 5. maja 2009 in angelčka izgubila 4. julija 2009 user posted image . Ko prebiram ta forum mi je grozno ko vidim toliko žalostnih zgodb pa vendar me vse ve, posebno tiste ki ste morale roditi mrtvega otroka, navdajate s pogumom in z neverjetnim spoštovanjem do vaše trdne volje in optimizma. Jaz sem svojega angelčka izgubila po dveh mesecih pa mi je še danes tako zelo hudo da nevem kako naprej. Tako da kapo dol vsem vam močnim in trdnim ženskam.Tolikokrat že  podoživetih občutkov....od takrat ko sem zagledala plusek pa vse do tistega črnega dne na urgenci ko so mi povedali da mu srček ne bije več. Zanima me predvsem kako ste se spopadle po tem dogodku. mislim predvsem na partnersko zvezo. Nikjer ne piše kako to doživljajo možje. Tudi oni so bili v veselem pričakovanju z nami. Naju je vse kar močno zadelo in velikokrat se še vedno oba zjočeva (jaz seveda večkratuser posted image ). Od takrat se bojiva imeti spolne odnose. V bistvu jih je bilo od ss le nekaj pa bo kmalu že leto naokrog. Verjetno se oba bojiva ponovnega razočaranja. Ljubiva se zelo ampak kar ne moreva pozabiti te grenke izkušnje. Verjetno sva si ga preveč želela.

Upam na najbolje in morda nekoč zopet na ponovno veselje!

objemček!



prav hudo mi je ko berem te zgodbe, pa čeprav sedaj spet pričakujem me pot še vedno zanese občasno na to temeo. Pri nama je bilo mogoče malo lažje zaradi tega ker sma doma imela že enega otroka, ampak res pa je da tega sončka, ki mu ni bilo dano ne bom nikoli pozabila,Ko sma izvedela da sma noseča sma bila full happy eden bolj kot drugi in ko sma ravno povedala hčerki da bo dobila družbo je šlo vse navzdol ja bil je ogromen šok tako zame kot za hčerko in moža. Predvsem se kar malo bojim dneva, ko naj bi imela rok, ne manka več velo samo še nekaj dni in vem da bo tisti dan zame težak pa kljub temu da mi nekdo že veselo brca v trebuščku, kljub temu da sem ga izgubila ga ne bom nikoli pozabila vedno bo z mano, vedno bo moj drugi otroček.
Glede moža ne morem ti povedat glih kako se možje počutijo lahko ti povem samo kako je bilo pri nama; ko sma prišla iz bolnice si je moj vzel dopust in moram rečt da sma se veliko pogovarjala o tem kar se je zgodilo, in meni je to zelo pomagalo , veliko sem jokala mož ni vsaj pred mano ne , vem pa da mu ni bilo lahko.Na koncu sma prišla do sklepa da morama naprej že zaradu hčerke, ki naju potrebuje in da sma dovžna njej biti 100% starša pa hočema ali nočema. Malo so tudi pomagale besede zdravnika v bolnici, ki nama je rekel da najin otrok prihaja k nama da se je odločil le malo še počakat da pa prihaja, to so bile prave besede za mojo ranjeno dušo in res le dobre tri mesece po ss sem izvedela da boma starša in moram rečt da zaenkrat poteka vse ok in vem da name in na bejbija pazi otročiček, ki mu ni bilo dano živeti.
Zvezdan tudi zate bo prišel čas, ko se boš lahko veselila, mogoče vidva rabita le malo več časa da bosta ugotovila da se je to v življenju moralo zgoditi, da je tako namenila usoda in da vaju je ta tragedija naredila močnejša.Predlagam vama da se pogovorita o tem, zjočeta, boš videla kmalu vama bo posvetil sonček sreče.Resnično vama želi da ponovno okusita srečno nosečnosti.


(odgovor članu zvezdan)
Neposredna povezava do sporočila: 1716
   RE: Pogovori o spontanem splavu
8.4.2010 11:44:29   
zvezdan
nadka30, kriva si da sem zopet zajokala, saj me je tvoje pisanje tako ganilouser posted image user posted image . Pa še v službi sem in sem se morala zlagati da sem prehlajena in imam zato rdeče očiuser posted image .  Upam da bo tudi meni dana ta možnost, da pestujem svoje najpopolnejše bitje.

Želim ti vse najlepše!

(odgovor članu nadka30)
Neposredna povezava do sporočila: 1717
   RE: Pogovori o spontanem splavu
9.4.2010 7:41:18   
loremi
Pri nama je še vse sveže, je komaj slabe 4 tedne od tega, ko sem izgubila dvojčka. Imam pa takega partnerja, ki se ne pogovarja o samem najinem odnosu in o tem, kaj sva doživela, je pač take narave, da se ne želi spuščat v pogovore s to tematiko. Meni to ni všeč in bi se želela pogovarjat z njim o tem, vendar ne morem preko njega in ga siliti v to. Vem pa, da njemu ob tem, kar se je zgodilo, ni bilo lahko in je otožen vsakič, ko vidi mene jokati in ko ve, da bo še minilo nekaj časa, da bom jaz spet tista staja jaz, čeprav z veliko rano v srcu. Kar se pa spolnosti tiče, se bo pa pri nama verjetno zelo poznalo, ker misli je težko uravnavat v določenih obdobjih ... sploh on, ko se s čim obremenjuje, v spolnosti potem ne mora funkcionirat. Pa se jaz ne bojim same spolnosti, ampak tega, ko vem, da bo to precej vplivalo na njega. Niso to lahke stvari. Pri nama je še toliko težje, ker naravno ne moram zanosit, edina možnost je umetna oploditev, to pa je potem čisto kot loterija ... uspe ali pa ne uspe. In lahko da bo še kdaj uspelo, lahko pa d anikoli več. Sem pa že bila v 16. tednu in ko si tako daleč, se res že močno začneš veselit končnega uspeha (po 12. letih truda) in se veseliš naraščaja, potem ti jih pa vzame kruta usoda pospremljena še z nepozornostjo in ignoranco zdravnikov na težave in morebitne skrite pasti v nosečnosti.
Res pa tudi jaz nikjer ne zasledim bolj obširne teme, da bi se žlujoči starši pogovarjali o tem, kako je bilo v prvih mesecih po takem doživeju, kako sta funkcionirala, kaken je bil odnos naprej in če je vplivalo na spolnost. To so teme, ki se te močno dotakenjo ob takem doživetju.

_____________________________

Po dolgih letih truda ... dvakrat noseča, dvakrat z dvojčki in dvakrat ostala brez njih. :*(

Mogoče mora pa ena izmed velikih želja ostali le želja :(.

(odgovor članu zvezdan)
Neposredna povezava do sporočila: 1718
   RE: Pogovori o spontanem splavu
9.4.2010 9:03:11   
zvezdan
No včeraj zvečer sem se zopet zjokala. Mogoče malo zaradi lastne nesreče, prav gotovo pa zaradi vseh vas sotrpink, ki ste izgubile otročka v pozni nosečnosti in po dolgotrajnih poskusih zanositve. Žal mi je loremi, vendar ne obupaj, saj vem da te besede v teh trenutkih morda zvenijo prazno ampak nekoč nam bo vsem posijalo sonce v tem delu. Mislim, da se vse tega potihoma zavedamo, saj upanje umre zadnje mar ne?! Mi pa izredno pomaga kakšna topla beseda in razumevanje, ki sem ga deležna na tem forumu.
Ne morem verjeti, da po skoraj enem letu od ss še vedno tako trpim in zdi se mi da bo trpljenje prenehalo  šele z rojstvom novega bitja. Samo če se malo pošalim nisem devica Marija, ki bi lahko brezmadežno spočelauser posted image . Očitno je, da vse to vpliva tudi na partnerja. Celo sam mi je nekoč priznal, da se boji, da bi bilo zopet kaj narobe in da zaradi tega tudi ne more tam funkcionirati. Težke stvari so to in trajno zaznamujejo partnerski odnos. Ravno zaradi tega vas punce sprašujem kako je pri vas. Ne vem ali sem sama v tem ali ste tudi druge obtičale v črni luknji po ss.

Loremi veš kaj mene drži pokonci....ko prebiram forume iz par let nazaj in so punce doživele te grozne izkušnje, sedaj pa prebiram da so srečke nosečke in utrne se mi upanje tudi zame. Še vedno pa negujem in pestujem misel ko sem zanosila...kakšni občutki so me prevevali in predvsem mojo takratno ponosno držo, ki pravi mama bom. Ob teh mislih se nasmehnem in sem srečna, ker sem doživela te občutke, ki jih mnoge ne doživijo. Tudi to je nekaj.

Morda tudi me nekoč uzremo srečo in si bomo izmenjevale izkušnje pod temo nosečnostuser posted image

(odgovor članu loremi)
Neposredna povezava do sporočila: 1719
   RE: Pogovori o spontanem splavu
9.4.2010 9:48:10   
Princess Mononoke

Na žalost tudi sama spadam na to temo in se vam bi rada pridružila predvsem da se vam zahvalim.

IZVIRNO SPOROČILO: zvezdan

Loremi veš kaj mene drži pokonci....ko prebiram forume iz par let nazaj in so punce doživele te grozne izkušnje, sedaj pa prebiram da so srečke nosečke in utrne se mi upanje tudi zame. Še vedno pa negujem in pestujem misel ko sem zanosila...kakšni občutki so me prevevali in predvsem mojo takratno ponosno držo, ki pravi mama bom. Ob teh mislih se nasmehnem in sem srečna, ker sem doživela te občutke, ki jih mnoge ne doživijo. Tudi to je nekaj.



Točno to občutim tudi jaz. Ko sem imela drugi ss pred 13 dnevi (ki je trajal 7 ur) sem brala ta forum od prve strani med splavom in s solzami spremljala te zgodbe in istočasno upala da morda pa naslednjič le uspe. Na žalost so nekatere zgodbe veliko bolj krute od moje zgodbe in se ne počutim niti vredna da bi pisala tukaj... Je pa nekaj zgodb s srečnim koncem in to mi je vlivalo moči in dalo upanje.

Kar se tiče odnosa s partnerjem pa je najina izkušnja taka. Po prvem ss so nama svetovali premor in je bilo dovolj časa da sem se tudi čustveno opomogla da je bil fizični kontakt potem zaželjen. Tokrat pa naj bi imela zeleno luč takoj po user posted image , pa me trenutno prav nič ne mika in mi to niti na kraj pameti ne pade. Sicer pa je še vse tako sveže...

Glede na vse to kar se je zgodilo in pogovor s partnerjem. Moj je bolj zaprte narave itak, vendar jaz po teh splavih spolh ne znam biti tiho in mu sem kar težila. Vse kar sem razbrala iz vsega tega je da on se ne bi rad o tem pogovarjal. Je rekel da mu je hudo vendar da ne toliko kot meni ker ni videl ultrazvoka in se seveda vse to ga ne fizično tiče. On ni čutil nobene spremembe na telesu kot ga nam nosečnost prinese. Predvsem je žalosten zaradi mene. Prav tako mu ni do tega da bi se kar naprej o tem pogovarjal tako kot bi jaz, ker itak nič ne moreva spremeniti. Je pa ta razlika da se je zadnjič navdušil nad user posted image in kar začel delati plane kaj vse bova naredila. Sedaj pa je bil kar tiho in je rekel saj itak ne veva če se bo sploh obdržalo. In če sem sama iskrena, jaz si tudi tokrat nisem dovolila navezati na moja dva bitja ker sem se tako bala da jih bom zgubila...

(odgovor članu zvezdan)
Neposredna povezava do sporočila: 1720
   RE: Pogovori o spontanem splavu
9.4.2010 13:44:41   
loremi
Mene je zelo strah, če bom še kdaj uspela zanosit, ker edina možnost za to pri nama je umetna oploditev. In če uspem - bom prišla srečno do konca ali ne? Sicer je do novega poizkusa še daleč, lahko da celo leto, ampak strah je v tem trenutku močan in psiha marsikdaj dela težave, sploh pa jaz sem po naravi taka, da se preveč sekiram za vsako stvar. Sej se poskušam sprostit, ampak tole sedaj kar se nama je zgodilo, je hudo. Močnos em se že veselila otročkov, pa se z vsakim poskusom konča slabše. user posted image

Princess Mononoke ja, moških se to fizično ne čuti in mnogi ne čutijo tako, kot me same. Moj me je npr. en dan vprašal, zakaj se božam po trebuhu. Pa sem mu dva dni po rojstvu sinkov rekla, če sedaj ve. Enostavno se mnogih ne dotakne to tako zelo in moj fant zna tudi misli tako obrnit, da on se bo veselil, ko bosta otroka rojena živa, zdrava in seveda v času, ki bo primeren za to. In sedaj, ko jokam, imam marsikdaj občutek, da se on ob tem ne počuti dobro, kot da njega spravljam v neko nelagodje, ker on je že šel z življenjem naprej, jaz pa ne morem kar tako. Sem le trepetala vsak dan zanju, imela težave v nosečnosti, iz dneva v dan sem si rekla - spet en dan bližje koncu in lepo počivala, kot mi je blo naročeno. Pa očitno ni vse odvisno od našega truda. Moški pa samo ve, da je njegova partnerka noeča, začuti pa to ob trenutku, ko je otrok rojen, seveda če je to v 9. mesecu  oz. ima otrok lepe možnosti, da živi. Tako pa se mnogi ne navežejo še na otroke, tako kot me, pa še ne nosijo jih, in jim je potem lažje preboleti in zaživeti, kot so pred tem.

Ampak tudi njim deluje psiha. Tko kot praviš ti zvezdan, to vse zaznamuje odnos. Tako kot na sam odnos, lahko vpliva tudi (če bolj) na intimen odnos. Tam se pa vidi, da moški, če ne drugače, verjetno nekaj časa intimno ne morajo tako funkcionirat, kot bi sicer.

Res so težke te stvari. vsak dan si želim,da se to nebi zgodilo, da bi se zjutraj zbudila in imela še vedno trebušček, da bi prišla nasmejana na pregled in komaj čakala, da vidim srček in premike otročkov. Pa tega ni več. Ni, jaz pa tega ne dojamem. In šele potem čutiš, kao težko je obdobje žalovanja in prebolevanja. user posted image

Še dobro, da obstajajo ti forumi, da vsaj nekam zapišeš in tako poskušaš lažje preživet.

_____________________________

Po dolgih letih truda ... dvakrat noseča, dvakrat z dvojčki in dvakrat ostala brez njih. :*(

Mogoče mora pa ena izmed velikih želja ostali le želja :(.

(odgovor članu Princess Mononoke)
Neposredna povezava do sporočila: 1721
   RE: Pogovori o spontanem splavu
9.4.2010 14:23:59   
zvezdan
Res dobro, da so ti forumi. Edino ve se mi zdi da me razumete in jaz razumem vas. Drugače pa je znanstveno dokazano, da imajo ženske materinski čut prirojen, moški pa čut za otroka pridobijo šele potem ko svojega otročka držijo v rokah. Tudi meni se zdi da jaz svojemu bolj kot ne težim s tem žalovanjem. Mogoče pa samo oni ne znajo drugače. Tudi jaz sem mu velikokrat zabrusila da ne ve kako je ko na uz vidiš bitje srca (loremi ti celo dve bitji srčkov), vidiš obris otročka in ne nazadnje čutiš z njim vsak dan, če ne drugače v obliki slabosti. Jaz se spomnim, da mi je bilo kar močno slabo ko sem bila noseča, vendar prav vsak val slabosti me je napolnil z radostjo ker sem vedela kdo ga povzroča. o teh drobnih občutkih vam pravim za katere so moški prikrajšani v življenju. Čeprav ko pride do ss zelo trpimo pa ne bi nikoli zamenjala teh občutkov, ki sem jih imela ko je v meni za kratek čas raslo bitjece. Meni pomaga tako razmišljanje...prav napolne me z neko toplino in milino in za trenutek pozabim na bolečino.

Moj problem je tudi v tem, da se krivim za splav (nekje globoko vem da me krivi tudi moj partner čeprav mi tega ne prizna). Mislim, da se nisem dovolj pazila. V prvih tednih sem hodila skoraj vsak da teči po veliko kilometrov in morda telo le ni zdržalo in je otročka odvrglo kot tujek. Ne vem vsi govorijo o teh genskih nepravilnostih...ne vem ...vse bolj se mi zdi da je to neko mašilo za zdravnikovo nevednost.

(odgovor članu loremi)
Neposredna povezava do sporočila: 1722
   RE: Pogovori o spontanem splavu
9.4.2010 23:40:29   
Princess Mononoke
Draga loremi, to kar si ti doživela je res težko sprejeti in preboleti. Ko je nosečnost tako visoka je jasno da je vzrok nekje drugje kot pa samo kromosomska napaka. Pri umetni pa itak preverijo, če je vse uredu s plodom preden ga vstavijo, a ne? A sta bila enojajčna dvojčka? Upam da bodo naredilil preiskave in ugotovili kaj bi lahko bilo narobe. Sicer pa z umetno oploditvijo ni nič narobe. To bo tudi meni čakalo če bom imela še en splav. Moj problem je da se mi čas izteka. Imam pa to srečo da imam doma eno 4 leta staro punčko, ki sem jo zanosila in donisila brez problemov. Sedaj pa ne gre več.

Zvezdan, ne se krivit samo sebe, ker ni res da si ti nič narobe naredila. In ja je res da je pri naravni zanositvi vzrok za splav po vsej verjetnosti kromosomska napaka. Kar ne pomeni da je kaj narobe s tabo ali s partnerjem ali s kombinacijo, ampak enostavno včasih pride do napake pri delitvi celic in potem se ne izide. Naše telo pa je tako pametno da to zazna in plod izloči. Če te to kaj potolaži 60% oploditev je neuspešnih. Večina se že izloči okoli prihoda menstruacije z menstruacijo samo. Če ti menstruacija zamuja za kak dan je to verjetno to. V zelo redkih primerih je vzrok hormonske nepravilnosti pri materi. V tem primeru pride do nepravilnega priklop ploda na maternico. Jaz sem pri prejšnjem splavu imela to. Slabo se je priklopil in je spodaj nastal hematom, ki je rastel in rastel dokler ga hematom ni praktično izrinil. Tokrat pa mi je jasno da je bilo nekaj narobe kromosomsko, saj je bil plod premajhen za svoje datume in srčni utrip prenizek. Vem da vse to ne odvzame bolečine pri izgubi otroka in vse prihodnosti, ki ga bi to čudovito bitje prineslo. Vendar zapomni si. Ti nisi nič naredila prav nič da bi bilo narobe zaradi tebe. V Avstaliji ti nikoli ne priporočajo ležanja pa čeprav krvaviš. Pravijo da močni zdravi plodi preživijo karkoli, celo prometno nesrečo. Če je kaj narobe pa bo eventuelno šlo. Morda traja dlje pa vendar. Če si šla teč ni nič narobe. Pa tudi to vedi, da splav doživi veliko več žensk, kot si predstavljamo. Ko sem prvič to doživela in držala zase, se mi je zdelo da sem edina. Potem po drugem sem kar povedala in za čuda se mi zdi da skoraj nobena ženska ki jo poznam in je poskušala imeti otroke ji to ni bilo prizaneseno. Ko sem mami povedala (ki živi v Sloveniji) jo je bilo sram, da bi komu to povedala da se mi je to zgodilo! In veš kaj je bila prva izjava. Kaj se nisi mogla paziti?! Tako da ni čudno da forum je edini kraj kjer se najde razumevanje... Žalostno pa vendar res...

Jaz se jočem in bom žalovala toliko kot je potrebno, ker naša bitja si zaslužijo priznanje za svoj obstoj pa čeprav je bil zelo kratek na tem svetu.
user posted image user posted image user posted image user posted image user posted image vsem. Pa močne ostanite.

(odgovor članu zvezdan)
Neposredna povezava do sporočila: 1723
   RE: Pogovori o spontanem splavu
11.4.2010 11:19:30   
loremi
IZVIRNO SPOROČILO: Princess Mononoke
Draga loremi, to kar si ti doživela je res težko sprejeti in preboleti. Ko je nosečnost tako visoka je jasno da je vzrok nekje drugje kot pa samo kromosomska napaka. Pri umetni pa itak preverijo, če je vse uredu s plodom preden ga vstavijo, a ne? A sta bila enojajčna dvojčka? Upam da bodo naredilil preiskave in ugotovili kaj bi lahko bilo narobe. Sicer pa z umetno oploditvijo ni nič narobe. To bo tudi meni čakalo če bom imela še en splav. Moj problem je da se mi čas izteka. Imam pa to srečo da imam doma eno 4 leta staro punčko, ki sem jo zanosila in donisila brez problemov. Sedaj pa ne gre več.

Pri umetni kromosomsko pregledajo plod, če je vse ok samo, kadar je sum ali potrjeno, da je kateri od partnerjev lahko nosilec kakšne hujše dedne bolezni, v nasprotnem primeru ne.
Ja, jaz sem imela prvič in drugič enojajčna dvojčka. V prvič sem ju zgubila v 6.tednu, odmrla sta mi, sedaj pa v 16. tednu. In sem si mislila ... waw, spet dvojčka, očitno bova le imela dvojčke in tud medicinska srenja je bila presenečena, da sem obakrat nosila enojajčna dvojčka ... pa noben izmed njih ne mora živeti user posted image . In sem tako jezna - stalno so mi govorili počivaj, in sem, stalno sem prosila, naj me testirajo za vnetja, preslišano i n bo tudi vnaprej, ker dr. pravi, da to ni nič user posted image . Ja vraga ni, kaj pa je potem šlo narobe, če sem rodila zdrava in živa otročka?
Jaz sem si tudi rekla ... zaradi drugih ne bom zadrževala solz, če vem, da bom tako lažje razložila svojo situacijo, zakaj nisem takšne volje, kot sem bila običajno, bom pa povedala, kaj sem doživela. Je pa tako - tisti, ki se nikdar ni srečal s takšnii težavami in doživetji, pa četudi ima otroke, si ne more niti zamislit, kako bi bilo, če bi se jim to zgodilo, pravzaprav nima niti tega v zvesti v trenutku, ko zve za to, kar smo doživeli mi in ja, potem pridejo takšne izjave, kot so npr. "Kaj se nisi mogla paziti?!". Brezveze razlagat, da je težko psiho izklopit, ko ne veš, kaj pomenio krvavitve in težave v nosečnosti in strah, ali boš prišla do konca lai ne in kaj pomeni izgubiti tako željeno dete. Ker se vsak zveda situacije šele, ko je v njej. Ostali lahko le čutijo. So pa težke takšne besede, ko jih slišiš in težko je, ko veš, da družba ne deluje tolažilno. Zato pa je fino, da se vsaj takole lahko pogovarjamo, poskušamo dati iz sebe tisto težko, če bo potem kaj lažje. Ker me vemo, v čem smo in kaj smo doživele.
Tako kot rečejo meni ... sprosti se in boš zanosila user posted image . Ja če je moje telesno stanje takšno, da ne morem, potem mora biti čudež v nevem kakšni obliki, da bi, pa sem lahko še tkao sproščena. ampak poiščite mi nekoga, ki kaj takega doživi, kako bo lahko en sam dan sproščen in ne mislil na to, sploh ko še nimaš otrok. Če pa imaš vsaj enega, je lažje. In vsaj enega s želim.

Dekleta, moramo si tkole napisat, moramo delit izkušnje in občutke. Že tako imam vsak dan v mislih, kako sem zagledal plusek, kakos em izvedela, da nosim dva čmrljčka, kako sem videla srčka in premike, kako je vse bilo čarobno, klub težavam, ki so me spremljale. In Ta čas mi je ostal v takooo lepem spominu, čarobnost.

_____________________________

Po dolgih letih truda ... dvakrat noseča, dvakrat z dvojčki in dvakrat ostala brez njih. :*(

Mogoče mora pa ena izmed velikih želja ostali le želja :(.

(odgovor članu Princess Mononoke)
Neposredna povezava do sporočila: 1724
   RE: Pogovori o spontanem splavu
12.4.2010 19:47:44   
timea83
Pa naj vam še jaz zaupam svojo bolečo izkušnjo, mogoče bo katera v mojih besedah našla sebe...Z možem sva se odločila, da sva pripravljena na najlepšo vlogo v življenjju-postati starša...in res sva takoj zagledala + :) sreča je bila nepopisna. Ker je bila to moja prva nosečnost sem bila seveda neuka in v strahu kaj in kako, in ker me moja ginekologoinja v Ljubljani ni hotela sprejeti prej kot v 10 tednu nosečnosti sem se odločila, da si izberem drugo ginekologinjo in sicer v Novi Gorici, ki je ves čas skrbela za mene, mi naredilo do 16 tedna kar 3 ultrazvoke, čeprav je bilo vse OK in ni bilo nobenega rizika do tistega dne, ko sem odšla na NS, ki je bila seveda obupna, riziko za kromosomsko napako je bil kar 1:159...panika!!!!! In seveda so me naročili na usodno amniocentezo...naredili so mi pregled oz. odvzeli plodovnico, še veselo sem plačala 300€, da so mi naredili hitri test in me takoj naslednji dan klicali, da nosim fantka in da je popolnoma zdrav. Še danes se spomnim besed sestre, ki mi je to sporočila:"Veselite se in praznujte, rodila boste zdravega fantka". In res je bilo tako, vsa družina se je zbrala in veselili smo se kot že dolgo ne, saj vam pravim, da je bil strah, da bo z mojim sončkom kaj narobe nepopisen. In veselje je trajalo teh nekaj dni, ko sem v petek ponoči dobila vročino in mrzlico. Ne sprašujte se zakaj nisem takoj odšla na urgenco...imela sem tipične simptome neke gripe. Bolelo me je vse, še slina :) in tako sem doma preležala še soboto z visoko temperaturo, v nedeljo pa je vse izginilo, počutila sem se super, popolnoma zdrava. Do večera, ko so se pričeli "krči". Joj pa ta prebava sem si mislila...žal pa to niso bili prebavni krči, bili so popadki. Ko sem opazila prvo kapljico krvi me je mož takoj odpeljal na urgenco, kjer so mi povedali, da plodovnice ni več in da bom splavila. Verjemite mi, da nisem vedela kaj se dogaja niti kje sem. Bila sem v totalnem šoku in ob 1:30 sem resnično splavila, čeprav sem za svoje pojme rodila še živega fantka, starega 19 tednov...in danes ga ni več. Ubila ga je amniocenteza oz. to, da je ta zdravnica prepičila placento, 5 dni mi je po malem odtekala plodovnica (kar seveda niti opazila nisem), poleg tega pa so me tam očitno še okužili in dobila sem infekcijo krvi, kar je najverjetneje tudi dokončno ubilo mojega sončka... Danes je že 2,5 meseca od tega dogodka in ne mine dan niti ura, da se ne spomnim vsega tega, še zmeraj jokam, zaprla sem se vase in ne morem dojeti, da se mi je to pripetilo. O naslednji nosečnosti niti ne razmišljam, saj otrok sploh videti ne smem!!!
Vem, da bom nekoč prebolela smrt mojega Timoteja, ampak moje veselje je uničeno. Danes si otroka niti več ne želim, tako huda je bolečina v meni zaradi izgube. In pa strah, ki živi v meni...kaj če se mi naslednjič pripeti isto? Kako naj bom ob vsem lažnem preplahu v naslednji nosečnosti mirna??? Ni več veselja niti užitka! In to vse zaradi zdravniške malomarnosti! Pa mislite, da je zdravnici kaj žal? NIČ, ni težava le v tem, da sem splavila, težava je v tem, da je moja želja za ponovno nosečnostjo ugasnila...in to ne boli nikogar, le mene :(


(odgovor članu loremi)
Neposredna povezava do sporočila: 1725
Stran:   <<   < Prejšnja stran  67 68 [69] 70 71   Naslednja stran >   >>
Stran: <<   < Prejšnja stran  67 68 [69] 70 71   Naslednja stran >   >>
Pojdi na:





Nosečnost: Tabela rasti ploda po tednih
Kako velik je plod v posameznem tednu nosečnosti? Preveri, kako izgleda nosečnost po tednih!
Koliko se lahko zredim med nosečnostjo?
Telesna teža med nosečnostjo ne narašča enkomerno. Koliko kilogramov je ravno prav, koliko preveč in koliko premalo?




Za doječe matere.
пеперутка16

Malo čudno vprašanje, ampak me zanima, ali so doječe mamice poskusile svoje mleko?