loremi
|
Še od mene pozdrav in vsem mamicam  topel objem!
Moram rečt, da sem vedno rada hodila na ta forum, odkar sem se prvič prijavila tu ... pa sem sedaj nekak kr otrpnila, kot da nimam več volje niti odpret interneta, ker v tisti temi, kjer so dekleta, kot sem jaz, da se matramo zanosit s pomočjo umetne oploditve, ugledajo same pluske in imajo več sreče, kot jaz (sej jim privoščim, da ne bo drugač zvenelo, samo vem ,da se bom tud sama mogla spet nekoč znajt v tisti temi in bo neuspeh spet bolel) in se enostavno čutim dolžno se spet vpisat v to temo, se "skašljat", iskati moč, ki mi je tako manjka.
Sedaj se počutim ... kot da vse prihaja za mano, kot da se šele sedaj zavedam smrti mojih otrok, ko mi sedaj tako odmeva v glavi ... 12 let sva se trudila, 2x sva ugledala plusek, dvakrat sva izgubila dvojčke, sploh drugič na način, ki je še bolj boleč, kot prvič in tako v 9. mesecih izgubila 4 otroke. Vem, da se to dogaja, vem, da se dogajajo še težja doživetja, vem, da bi bilo težje z vsakim dodatnim tednom doživete nosečnosti in potem izgube, kaj šele, če bi (bog ne daj) otroka izgubila, ko bi bil čas, da res pride na svet. Groza. Zakaj se to dogaja?
Povejte mi, kako ste ostale spale po tem? Jaz se matram z nespečnostjo. Zvečer sicer lahko pred tv-jem takoj zaspim, a ko se okol 22. ure (pa večkrat kasneje) prestavim v posteljo, ne morme zaspat, ne gre (pa če sem prej spala na kauču ali pa ne) in se začnem premetavati n premišljevat ... misli pač delajo svoje. In ko zaspim ... spim, ne vem, dve, tri ure, se zbudim ... vsa premočena, da je vse okolmene tako mokro, da moram še kouter okol obrnit.  No in spet kalvarija ne-spanja. In sem bolj kot ne nenaspana. Pa poskušam delat, sem se celo spravla delat na vrt, kuham, ma poskušam se utrudit, kar ni težko, po preležani nosečnosti in porodu ter dveh abrazijah in sem zvečer ubita, ampak ne spim . No če je imela katera kakorkol izkušnjo s tem, kako si pomagat?
anonimna ... poglej, če rabiš resen pogovor, pa okoli sebe nimaš take osebe, ti toplo priporočam psihologa/injo (ne psihiater, da ne boš narobe razumela). Tam se lahko odpreš, se zaupaš, poveš, karkoli ti leži na duši in poslušaš nasvete. Poizkusi, ker resnično nimaš česa izgubit! Jaz bi ti rekla, da pojdi tja. Jaz sem se tega poslužila na mamino pobudo in mi ni žal.
karmen7 tud sama si nisem nadejala, da bom postala mamica , ker sem se imela kljub vsem težavam (izcedki, krvavitve) med nosečnostjo prav lepo (fino sem se počutla) in sem bila enostavno 1000%, da pridem do konca. In vprašanj ZAKAJ je 1000, pa ni odgovora. Sama si le želim ostat močna, kar pa je, sploh na začetku, težko.
Želim ti, da poroko izpelješ lepo, angelček pa vaju bo spremljal iz svojega oblačka.
Težave z ledvicami ... hm, mogoče bi blo to pripisat še malo hormonom? Ker v nosečnosti ledvica delujejo bolj, predelajo več tekočine in mogoče potem prehajajo v "stari ritem"? Če ne bo boljš, mogoče vprašaj še zdravnike, je pa mene tudi bolelo, ampak je potem popustilo. Sem težko zdržala npr. dobro uro za računalnikom (sem se trudla nazaj navadit sedet za računalnikom, ker imam tako delo v službi in sem se kr matrala par dni, da sem zdržala dlje), me je fajn bolelo v ledvenem predelu.
IZVIRNO SPOROČILO: zvezdan
Rada bi ti rekla da bo bolje in da bolečina mine....kdor ti bo rekel da mine je laž, mogoče se s časom le navadiš živeti z njo.
kako resnično! pač je tako, da ko nekaj takega doživiš, veš, da so vse to le fraze, kako je pa dejansko to preživet, je pa drugo.
Vsem želim le, da bi si pridobile spet moči in upanje.
Nitkica11 jaz si tud ogledujem slike, sicer sama, ker moj je pač drugačen, ni čustven, on drugače preboleva oz. je že bolj kot ne prebolel, mene pa vse skup vsak dan bolj grabi ... je hudo, ko gledam slikice in vsakič jima pošiljam poljubčke in upam, da naju čuvata, ampak imam to kot del slovesa od njiju.
No pa še glede M .... po prvem SS sem jo dobila 10 tednov po abraziji (imam tudi sicer zelo neredne) in je bla normalna, zdej pa sem jo dobila 7 tednov po porodu in opravljeni sem imela 2 abraziji, s tem, da mi še vedno niso vsega dobro sčistli (kaj so potem počeli, ne vem  ) in ta krvavitev je nikakršna (po celem dnevu imam nekak toliko krvi, kot jo imam pri svojih običajnih M v slabih dveh urah v prvih 4. dnevih), čeprav nej bi po besedah G., ki je delal 2. poseg, krvavela zelooo močno, da bi se tisto, kar je ostalo notri, izločno. No pa krvavim vse skup nič in očitno ne bo nič iz tega, da bi se samo sčistlo.  Samo sra.nje .
In je s tem moj strah samo še večji ... imam sploh še realne možnosti še kdaj zanosit, ker moje edino upanje so umetne oploditve, naravno ne morem. Strah .. bo še kdaj uspelo in ali pridem takrat do konca?
Se opravičujem, ker je verjetno zmedeno napisano, ampak trenutno sem tud sama zmedena, žalostna in v strahu.
Punce vsem topel objem in poljubčke našim !
_____________________________
Po dolgih letih truda ... dvakrat noseča, dvakrat z dvojčki in dvakrat ostala brez njih. :*(
Mogoče mora pa ena izmed velikih želja ostali le želja :(.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
in vsaj mene vsaka bilka upanja drži pokonci. Verjamem in srčno upam, da je tudi tebi namenjen otročiček. Nič še ni izgubljeno....tako kot je rekla Princess Mononoke je bila otrok spočet staršev pri 40 letih. 
. 
tut jaz se sprašujem zakaj. Sm optimist ker vem enkrat bo tut men ratalo upam že da naslednji mesec hehe na 
jo k bi me le bog uslišal in bi končno blo vse dobr. 
srecno pripeljejo dokonca, jaz pa se matram pred 
, jaz sem dobila slikce na vsakem pregledu imam ful dobro gin. in mi je vsakic dala slikce tudi na zadnjem pregledu ko je bil ze 
. V bolnici ko so mi delal seenkrat UZ preden so sprozili splav pa nisem dobila nobene. Najbol prisrcna je iz NS ko je nas 
. 
Tako bi jo rada imela. Ali katera mogoče ve ali se da priti do te dokumentacije? 
in nama je gin. kmalu dovolila da spet zacneva delat na 
upam da nama kmalu uspe in da 
. 
. Upam da naslednji teden ko imam ravno o. 
). Ne kregava se več zaradi malenkosti. Vsak trenutek šteje in ga izkoristiva za lepe stvari. Pogovori so bolj sproščeni. Se mi zdi, da ga po 8 letih zveze še bolj spoznavam. Kako je pa na vaš odnos s partnerjem vplivala ta tragedija (no nekatere ste jih žal imele več)? 
