Drnula
|
neja - po porodu je normalno, da si bolj čustvena, nekatere smo bolj nekatere manj. Zato žalost, slabe trenutke prav tako pa tudi lepe doživljaš bolj intenzivno kot sicer. Zaščitištvo, ki si ga opisala je tipično in ni prav nič posebnega. Jaz priznam, tudi če se bo katera zgrozila, da pred rojstvom nisem imela posebnega materinskega občutka, da sem se včasih celo vprašala kaj sploh čutim do tega otročka. Tudi nisem nikoli verjela v ljubezen na prvi pogled pri rojstvu. Ko pa sem zaslišala Neco, ko so jo potegnili iz trebuha, se mi je svet obrnil na glavo. Dobesedno. V P sem bila 6 dni in ves čas sem jo imela po rokah ali jo opazovala in se med drugim spraševala kako bom sploh prenesla, ko bom mogla enkrat v službo in ona v oskrbo drugih ! ! Jaz, ki sem se prej spraševala kaj bom delala eno leto doma in če bom vzdržala – Moje prvo razočaranje je bil porod – cr, kar sem enkrat že pisala. Zdaj je to ok, ostal bo le grenak priokus, morda tudi ta mine . Doma je sledil neke vrste šok, ko sem po prihodu domov, podobno kot ti, kmalu 'spoznala', da Neca ni samo moja hči, ampak je tudi vnukinja, nečakinja... da je na nek način tudi njihova punčka, ne samo moja. Vendar to je treba sprejeti, saj je normalno, da jo imajo tudi oni radi in z njo bi radi bili ravno zaradi tega. In ne zato, ker bi ji želeli kaj slabega. Glede partnerja. Hm, tu pišem s težkim srcem. Natrosila bom vse ta najbolj črno. Neca naju je presenetila po 10 letih super zveze, polne sreče, razumevanja, brez prepirov. Zdaj je drugače. Kaj točno je razlog …??!! … se še ubadam, ali je res on tisti ki mene žuli, je to utemeljeno ali morda vseeno izvira iz mene, da sem preobčutljiva, da me malenkosti prekomerno motijo in delam iz muhe slona .. Jaz moram reči, da imam popolnoma dovolj časa zase in nimam težav z gospodinjstvom. Neca je zgleda tako pridna, da vse lahko naredim in še imam dovolj časa, da jo večino dni mahnem v domač kraj (pol ure v eno smer z autom) hodim tam na sprehode s sestro, kramljam z znanci … doma pa je še vedno vsak dan kosilo ob 16. (včasih pripravim v naprej zvečer), oprano, pospravljeno (ne ravno v nulo), zlikano in če mi zapaše zvečer tudi pogledam film, poročila. Skratka, napram življenju pred porodniško sem na počitnicah. Res je, da tu tudi nekaj pomaga, predvsem tako, da odnaša smeti, skrbi za pranje perila in ga obeša. To je v glavnem to. Posode ne pomije, kopalnice se ne dotakne, postelje ne preobleče in kar me moti najbolj … vse pusti tam kjer mu pade iz rok. Časopis leži povsod, štumfi, hlače, drobtine, šalce, krožnik ko poje, pasta v umivalniku ….. Kljub temu ne morem reči, da mi nič ne pomaga. Vendar pa imam tudi jaz občutek, da moram vse narediti sama --- isti občutek kot ti ali nekatere druge. Stvar je v tem, da sem razočarana, ker sem od njega pričakovala, da si bova (kot tudi prej) delila vse stvari. Kaj mislim s tem? Ko je doma se posveča Neci, jo previja, carta, se z njo igra, vsakodnevno kopanje je njegova domena. Ko je bil na začetku na porodniški je po par dni sploh nisem previla, to se zna zgoditi še za vikend če si je sama ne izborim. Kar se mi zdi skoraj da grozno. Ne očitam mu ker ima rad najino punčko … razočarana sem, ker bi pričakovala, da mi ne bo 'pomagal' in delil samo lepih stvari ampak tudi vse ostalo (posoda, trgovina, pospravljanje…). Sem zagovornica, da se stvari povedo na glas, razčistijo brez skrivalnic … pa sem tu v zagati. Kaj naj mu povem? Da mi ne pomaga pri gospodinjstvu? Ker vseeno mi. Da želim, da si stvari deliva bolj, da ko sva oba doma da želim prav tako skrbeti zanjo? Tu ga bom prizadela do dna duše. Posledica bo, da ne bova spontana in bo nelagodje vedno ko jo bo treba previt, pocartat ko bo zajokala …. tega tudi nočem. Tako se na trenutke kujam, kuham, poteče celo kaka solza in prišlo je do tega, da mi očita, da sem postala nejevolna, slabe volje … Začaran krog. In na koncu še moje najhujše razočaranje, ki ga s težavo napišem. Enkrat sem se zalotila, da sem se veselila ponedeljka, ko bo šel v službo in bova sami. In tako ugotovila, da imam res problem. Kaj zdaj? Za svojo srečo smo odgovorni sami, mar ne … in treba je nekaj ukreniti. Nima smisla da se prepuščam žalosti in objokujem te težave. Ustvarjam si dneve tako da so mi lepi in se jih veselim. Vem, to ne reši najinih osebnih težav. Vendar lažje razmišljam ko sem zadovoljna in skulirana, ko se rešim žalosti, ki negativno samo potencira in ne pomaga k pametni in razumni rešitvi. Tako je za enkrat pri meni. Naj dodam še eno priznanje. Čeprav sem optimistična in po eni strani mislim da bova kmalu spet komaj čakala da se stiskava, me je hkrati groza in sem resnično prestrašena kaj lahko rata iz tega. Zdaj sem se izlila. Mogoče pomaga če veš da nisi sama v svojih občutkih. Želim tudi, da najdemo motivacijo in moč da se spravimo iz tega in zaživimo tako kot si želimo. Za to moramo poskrbeti same. Hja, to zadnje velja tudi za nogico Verjemi, tašča se ne bo spremila. Pravi parazit Verjetno boš jezna … ampak predlagala bi ti, da razmišljaj kako se z družinivo odseliti, preden ti bo žal da tega nisi storila že prej.
|