Gina
|
Brezpogojne ljubezni ni. NIkjer in pri nikomer od ljudi. Vedno, ampak vedno nekoga ljubiš zato, ker je tak, kot je. In tak kot je, ti ustreza - no izbereš si menda takega. Če ti ne ustreza, ga nehaš ljubit. Če bi se tvoj partner ta hip spremenil, začel piti, bi zapravil vse tvoje premoženje, mlatil otroke, zažgal hišo, na koncu pa ustrelil tvojo mater, hkrati pa si naredil alibi in tebe obdolžil umora, da bi te še v zapor spravil...bi ga definitivno nehala imeti rada. Vsaka od nas. Nobena ni bog. Torej ljubimo pogojno. Res da imamo različne potrebe, ampak vendar ljubimo zaradi tega, kar nam nekdo nudi. Zakaj pa nimamo vsi radi, ljubimo, ene in iste osebe? Ker imamo različne vrednote in potrebe. Jaz rabim nekaj in nekdo drug nekaj drugega. Torej se zaljubljamo v različne ljudi. Če bi vsi rabili eno in isto, bi se zaljubljali v ene in iste ljudi. Zaljubljanje je pričakovanje, da bomo nekoč dobili tisto, kar si predstavljamo pri nekem človeku. Če dologoročno tistega ne dobimo (npr. pozornosti, bližine, finančne varnosti, kaj vem česa vsega...), potem rečemo, da ni vreden naše ljubezni in gremo. Vsi tako delamo. Množično. Torej množično ljubimo samo tistega, ki nam ustreza, naši predstavi o tem, kaj naj bi nam nudil. Če bi nekoga, ki bi delal kot prvi zgoraj opisani primer - ustrelil našo mamo.... - še ljubili, bi bili hudo zakompleksani, ne pa božanski. Res je težko sprejeti neko tako zelo neromantično predstavo o ljubezni, saj so nam tupili vse življenje, kako je treba brezpogojno ljubit in kako se to da. Pogojnost je bila nesprejemljiva. Pa vendarle....drugačne oblike sodelovanja med ljudmi ni. Še celo otrok in staršev ne ljubimo brezpogojno. Žal ne. Starše ljubimo, ker smo nanje navezani, celo če jih ne ljubimo, si ne upamo priznati, ker nas nevidna nitka občutkov krivde veže nanje. Otroke pa ljubimo, ker od njih nekaj pričakujemo. Vendar vam povem, če bi vaš otrok naredil vse zgoraj opisano... (zažgal hišo, ....ubil družinskega člana, vas spravil na kant....), bi ga nehali ljubiti. Morda bi vas nevidna nitka vezala k njemu, morda bi občutili krivdo, ker ga niste znali bolje vzgojiti, vendar...ljubiti bi ga nehali. Zakaj je torej tako težko sprejeti dejstvo, da je nekaterim velika potreba fizična bližina ali morda pomoč pri funkcioniranju tovarne, ki se ji reče družina ? Zakaj se lahko sprejme samo potrebo po tem, da bi človek več imel ali se dokazoval? Oboje je pomembno. Samo odvisno za koga koliko. Ena je spraševala, zakaj bi bila oba nesrečna? Če potrebuješ fizično bližino, nisi srečen, dokler je nimaš. To je enako, kot če te zebe. Ne boš ok, dokler ne dobiš odeje. Ali pa raje toplejše stanovanje. Odeja je npr. mož, toplejše stanovanje pa je živeti sam brez vsakega tipa, vendar z opcijo, da pride nekdo, ki ti tega ne bo odvzemal (ta opcija je vsekakor za take vrste ljudi dobra rešitev, boljša kot misel na to, da te bo kar naprej zeblo brez odeje). Torej žena ne bi mogla biti srečna v tem primeru, če mož gre, ker bi jo zeblo. Ne glede na to, da bi morda pristala na to. Če bi mož ostal doma, tudi ne bi mogel biti srečen, ker njemu je odeja pot v tujino, in tako odejo mu lahko nudi nekdo, ki mu fizična bližina ni tolk pomembna. Nihče se ne bi mogel prilagodit...razen...razen seveda, če jima vse skupaj ne pomeni toliko, kot meni. Potem je kompromis možen. Pa še to, če je moj srečen, je meni lažje živeti, ker pač ni siten in zoprn. Vendar moja sreča ne more biti preveč odvisna od tega, koliko je on srečen. Seveda je bolj luštno, če to dvoje klapa, vendar pogoj za mojo srečo pa to ni. Tudi želim mu, da bi se dobro počutil, vsekakor, vendar je logično, da sva oba enako pomembna in da morava oba enako mnogo zadovoljevat svoje potrebe. Če jih ne bova, bova nesrečna in šla posledično narazen, vendar sem jaz lahko še vedno povsem srečna s svojim življenjem. IN smo spet na začetku, če te človek na več področjih "onesrečuje", ti kot človek ne bo fajn. Ne boš ga ljubil. Pogojni smo. Pa če si še tako želimo, da ne bi bili.
|