Gina
|
Matr, a ste ene za na luno, ali kaj? Napisala sem, da ni za posploševat, vendar da meni taka reč ni ok. Zaradi premnogih mnenj, da je to, da nekoga ne pustiš za 4 mesece v tujino zanič, sem napisala, da obstajamo ljudje, ki nam je to, da nekdo gre za toliko časa, totalna beda in da ne mislimo prenašat tega egoizma, ker je to nesramno in neodgovorno za naš okus. Pa napisala sem še, da je vse to, kar zahtevamo en od drugega egoizem, tako to, da nekdo gre, kot to, da ostane. In da zmaga večji ego. Pa da nobena želja ni ne dobra ne zanič, je pač samo želja, potreba po nečem, na katero nimaš vpliva. Rodil si se z njo. In ja, žabonka, meni bi bil odsoten fotr totalka zanič. Je pa bil moj fotr 6 mesecev v bolnici, pa tudi moja mati eno celo leto. Vendar sem ju videla ves čas, naša življenja so bila ne glede na vse prepletena, nista kar izginila za pol leta. Moj je pa npr. imel mamo, ki je bila zelo bolana in samohranilka. Celo življenje je preživel po mesec, dva ali tri, včasih še več na leto sam samcat, pa kakšna soseda ga je hodila gledat sem in tja, če je še živ. Mama je bila po bolnicah vso njegovo mladost. Izgubila sta povezanost, vpletenost, moj pa tudi občutek varnosti. Ja, nekaterim ljudem vpletenost veliko pomeni. Nekaterim še več kot meni. Pa to ni posesivnost. To nima veze s tem. Otroci staršev, ki so veliko odsotni, se velikokrat pritožujejo nad tem, poznam jih ene par. In prav imajo. NJihovi starši so res zelo egoistični ali pa tako nemočni, da nimajo druge možnosti, kot npr. moja tašča ni imela. Vendar se ljubezen do človeka izgubi, spoštovanje gre rakom žvižgat (lahko, res pa ni nujno, odvisno od tipa človeka). Otroci rabijo nekoga, na katerega se lahko zanesejo da bo tam - vedno. Ne samo sem in tja, ko tistemu fotru ali materi potegne, da služba ni vse, ampak da obstajajo tudi otroci, ki so njegovi, na tem svetu. Kaj pa , če bi šla mama na Kitajsko, fotr pa v Ameriko, ker bi si oba tako želela in ne bi bilo fer, da ne bi mogla svojih potreb zadovoljit? A potem bi pa otroci bili kar v reji ali kaj? Uf, saj je brez veze razpravljat. Različni smo in ok je tako. Nič ni zanič, nobena želja niti potreba. Naše so. "Zmaga" (prevlada) tista potreba, kjer je človek bolj trmast, nesilen in egoističen. V resnici pa pri takih dveh različnih željah ne zmaga nihče. Oba sta v vsakem primeru zelo na zgubi, vselej bosta oba nesrečna, ker bo en od para nesrečen in nesrečo prenašal naprej na familijo.
|