Misek
|
IZVIRNO SPOROČILO: kalbo Mene moti pri vsem skupaj le Zahijevo razmišljanje, da če si poročen pa ni mus 24 ur skup tiščat. Je res, treba je v partnerstvu pustit svobodo. poroka ni nujno veza za zmeraj, ker vedno lohk zaškripa. Ko se ti rodi pa otrok, je pa on tvoja odgovornost za vsaj 18 let. Od tega se ne moraš ločit. In samo to je moja poanta. Pa zdej 4 mesece gor ali dol. Vsekakor je otrok odgovornost, odgovornost kako enega, tako tudi drugega starsa. Da vsak dan vsako uro in vsako minuto starsa popolnoma delita svojo odgovornost in ukvarjanje z otrokom je nekako nesmiselno. In ce tebe ni doma nekaj mesecev, to se ne pomeni, da ne prevzemas odgovornost za otroka. Fizicna prisotnost nikoli ni garancija, da otrok dobi vec, kot dobi od starsa, obcasno fizicno odsotnega. V tem konkretnem primeru vidim popolnoma drug problem kot so otroci. Problem vidim v obcutku "izdaje". Obcutek/mnenje, da je partner izdal druzino ce gre na 4 mesecno izobrazevanje govori o nesigurnosti, strahu, potrebi po kontroliranju partnerja in obcutku ogrozenosti, ki mogoce nimajo nobene realno neposredne povezave s partnerjem. Lahko so proizvod popolnoma lastnega dozivetja v preteklosti, ali neresnih osebnostnih konfliktov iz preteklosti. Nezavedni osebnostni obrambni mehanizmi vodijo cloveka tudi skozi zakon in gradi v zakonu mehanizme kot so npr. primitivna proekcijska identifikacija. Rezultat teh mehanizmov je ustvarjanje taksnih odnosov v katerih partner sprejema sebe kot sprejemnika ali protagonista, drugega pa kot posiljatelja, povzrocitelja traume ali antagonista. Od tu dalje, partner ne cuti, da je problem njegov, saj le ta biva zunaj njega - biva v drugemu. V tem drugem, pa lahko svoj problem nadzoruje. Na ta nacin lahko partnerja uporabljata drug drugega kot drugi pol razcepljenega notranjega dela sebe, ki naj bi se pri drugemu udejanil v cisti obliki. Ta silovit proces spodbuja notranji svet vsakega partnerja posebej v zelji, da bi notranji konflikt postal zunanja stvarnost ali realnost partnerstva in na ta nacin postal bolj obvladljiv. Iz tega je razvidno, da je motivacija globoko ranjenih partnerjev boj za prezivetje in resevanje notranjih konfliktov in nikakor ne teznja po izpopolnitvi in samouresnicitvi v zakonu, partnerski skupnosti. za te partnerje ni bistvenega pomena vprasanje kako lahko naredim iz tega odnosa (partnerskega) najvec kar je mogoce, ampak vprasanje, kako in na kaksen nacin me ta odnos vzdrzuje pri zivljenju ali me ubija. V teh odnosih je instinkt za prezivetje vodilna silnica. Taksen clovek nosi v sebi simbioticno infantilno zeljo, da bo drugi magicno izpolnil vse njegove zelje, ne glede na to, od kdaj , iz katerega odnosa izvirajo te zelje. Te zelje se z besedami izrazajo kot: Ce bi me res ljubil, bi vedel kaj potrebujem ; Ce bi me ljubil, bi naredil tako kakor se meni zdi prav da naredis.... Pri teh ljudeh je odnos do partnerja in realnosti zaznamovan z zelo svojskim, idiosinkraticnim nacinom dojemanja v katerem je drugi partner tisti, ki ustvarja problem in konflikt, svojo vlogo, svojo porekcijo na partnerja, pa ne vidijo. So v vlogi zrtve, ki jih je partner -izdal- . Ce partner ne izpolnjuje to infantilno simbioticno zeljo po zadovoljevanju potreb, ali jo ne more vec izpolnjevati se ustvari konflikt v katerem je partner tisti, ki je kriv, saj vec ne izpolnjuje "moje" potrebe in postane odgovoren za dojemanje, cutenje in vedenje drugega. Pojav anksioznosti pri fizicnem umiku ljubljene osebe je jasen pokazatelj o vrsti/motivaciji partnerskega odnosa. Veliko konfliktov med partnerjema ima vzrok v neresenih osebnostnih konfliktih, pri katerih je partnerstvo, zakon samo nacin za reguliranje teh notranjih konfliktov. Tako je tudi "izdaja druzine" zelo jasen kazalec konflikta, ne med partnerjema, temvec osebnostnega konflikta osebe, ki se pocuti izdano.
|