Jessy
|
Dober večer! Nejo sem pred parimi minutami dala v posteljo. Jaz ne vem, kaj ji je zadnje čase, ampak ko sliši, da bo treba spat, začne na veliko protestirat in joka vse dokler ne grem iz sobe in zaprem luč in vrata za seboj. Sekundo za tem je že tišina. Ne vem, kaj ji je tega treba, ko ve, da ni pardona in da bo šla spat pa če se da na pol. Sva pa danes dobro izkoristili popoldansko sonce, oz. del sonca. Ker se je zbudila že kmalu po 15. uri, sva se na hitro napravili in šli na sprehod, tako da sva kako uro hodili po soncu, potem pa je zašlo. Sva šli račke gledat, pa čapljo sva videli, celo dve ribi...pa en fantek jo je prav prisrčno objemal...skratka, prav luštno je bilo. Sem bila pa na splošno zelo zadovoljna, saj v dveh urah, ki sva jih preživeli s sprehajanjem, ni niti enkrat samkrat prosila, da bi jo nosila in je lepo sama hodila. Očitno nam gre na boljše! Jaz o službi ne bom jamrala. Še vedno je to poklic, ki ga z veseljem opravljam. Saj se najdejo dnevi, ko ti gre vse narobe, pa si utrujen, ampak če pomislim, da bi menjala službo, sploh ne vem, kaj bi si izbrala. Se ne najdem nikjer drugje. Morda si z leti premislim. Tina, o napotkih sem ti že nekaj govorila. Običajno je treba pogruntat čist kakšno bedasto foro, ki deluje pri posamezniku. Kaj pa vem, no...jaz sem imela v prvem razredu kar 5 takih pobalinov, ki so znali vsak dan zapored sesuti razred...Kako sem dosegla red in disciplino sploh ne vem več, ker je že toliko let, vem samo, da sem VEDNO vstrajala pri tistem, kar sem rekla in nisem popustila tudi za 1 %, pa tudi če je šla zaradi tega cela ura pouka v nič. Se še spomnim fanta, ki se je lotil, da bo sedel na naslonjalu stola in se delal nekega "frajerja". Najprej sem mu lepo rekla, naj se usede. Ker me ni jemal resno, sem stopila do njega in ga močno prijela za roko, ga strašno grdo pogledala in zelo odločno, vendar v nizkem tonu ponovila prejšnjo izjavo, le da takrat ni bila več z besedo prosim, ampak direktno USEDI SE TAKOJ!. Pa se me je malce ustrašil in od takrat naprej sem ga samo pogledala. Veliko je pa odvisno od staršev teh otrok. Če oni podpirajo to odločnost in zahtevo, da otrok sedi, ko je treba sedet, pol boš dosti bolj uspešna, kot sicer. Pred dvema letoma sem imela enega fanta, ki je bil že vredu pubertetnik, star je bil že 12 let. On se je priselil iz drugega mesta in je imel tudi odločbo o usmerjenju. Na prvem sestanku se nas je zbralo 9 ljudi (razni psihologi, pedopsihiatri, zdravnica, socialne delavke...) za enega samega otroka. Sestanek je trajal kar 2 uri. Ko sem jaz slišala, kakpnega učenca bom septembra dobila v razred, me je minilo VSE! Ti povem, da sem cele počitnice premišljevala, kakšnih strategij se bom lotila, ko mi bo ta otrok po razredu zabrisal stol, kot je poročala njegova razredničarka, ali pa kako se bom branila, ko me bo fizično napadel... V glavnem...z odločnostjo sem dosegla, da mi je po novem letu skoraj jedel iz rok. Nekako se držim načela, da če nekaj rečem, potem to tudi naredim. Najprej vedno opozorim. Če to ne pomaga, potem zagrozim in če ne pomaga, ukrepam. Običajno je bilo to dovolj. Včasih sem pa mogla starše poklicat ali pa k ravnatelju peljat. Pa, da bom bolj konkretna. Ko se je ta učenec lotil igrati frajerja, sem ga kar izpostavila pred razredom in ga vprašala, če misli, da je frajer. Potem sem mu pa razložila, da biti frajer pomeni, da ostalim ugajaš, on pa s svojim vedenjem dela ravno nasprotno. Dokazala sem mu, da se sošolci oddaljujejo od njega zaradi njegovega vedenja in da če hoče biti priljubljen med sošolci, da se more spremeniti. Sem bila zelo pozorna, da sem ga ob koncu ure pohvalila, če je bil tak, kot sem od njega pričakovala, kasneje sem prešla na dan. Če pa je kaj hujšega ušpičil, pa sva ostala po pouku in se z njim o tistem problemu pogovorila iz oči v oči, kar jim je najtežje. Bitka je huda, včasih tudi nemogoča. Nekateri otroci se pač nikoli ne bodo spremenili, tako da je to treba tudi sprejeti. Če ti veš, da si naredila vse, kar je v tvoji moči in da se situacija ne spremeni, potem vzemi to za tako, kot je in upaj na boljšo generacijo. Samo to ti rečem: ODLOČNOST; VSTRAJNOST in ne groziti, če grožnje ne misliš uresničiti, ter ZAHTEVAJ od njih določeno vedenje ali pa delo. Če ne drugače, ga primi za roke in ga osebno odvleči do njegovega mesta in mu pokaži, kako se stvar dela, hkrati mu pa še povej, da morda res ni še za v šolo, ker s takim vedenjem se ukvarjajo v vrtcih. Zdaj sem se pa tolk zaklepetala, da me boste ven vrgle. Vsi, ki ste bolni, se čimprej pozdravite.
|