ronja
|
Podpis po ajsek in ostale - ne moreš imet vsega - ene stvari ne grejo skup, ker dolžnosti prinesejo tudi pravice in obratno. Če mota bit tvoja tašča vedno na razpolago za varstvo, kadarkoli si ti to zmisliš, potem ima tudi večje pravice, kako bo to varstvo izvajala. Če si bolj samostojen, lažje postaviš meje - še vedno se moraš včasih borit zanje, ampak vseeno pa se vsaj da. Dokler se pa ti bojiš, ker ima ona nekaj, s čimer te lahko drži, pa ne boš ravno svobodna v vzgoji.
Jaz sicer ne kompliciram, če hočejo nosit otroke - včasih že rečem, če vem, da jo hrbet boli, ker sta malidve že veliki in težki za nosit, sploh Ronja, Lejle pa itak ne nosi, ampak to je bolj zaradi nje. Res pa je, da nismo vsak dan skupaj. To bi se mi pa skegljalo, priznam;). Ampak to vem, zato pa živimo na svojem in po svoje. In ne računam, da mi bo vskočila, da grem nekam - vem, da bi mi z veseljem pomagala, ampak vem, da ima to svojo ceno, zato ne bom vedno njej rekla. Dokler je bil problem s postavljanjem mej, pa ji nisem rekla nikoli. Našla sem si varstvo drugje ali pa pač vzela otroka s seboj, če se je dalo. Saj se skoraj vse da, res pa je, da tu veliko pomaga, če sta s partnerjem na istem bregu. Tako tudi on vskoči, namesto da reče: pa ga daj moji mami.
Vseeno je tvoja mama tvoja mama - kljub temu, da ima rada vnuke, ima rada predvsem tebe - ti si njena hči in tebi želi v prvi vrsti pomagat. Tašča ima seveda rajši vnuka kot tebe, ker je on bolj "njen" kot ti. S tem ni nič narobe, samo pričakovat ne moremo ravno istega od obojih.
Torej: najprej pretehtaj, kaj ti več pomeni: če se odločiš, da je tole vseeno majhen problemček in ne boš zato skoz živčna, potem uživaj v vseh prednostih, ki jih sožitje ponuja in se ne sekiraj, koliko otroka nosi (mimogrede, sama sem svoji non stop nosila, pa zdaj obe radi hodita;). Če pa ti gre na živce vsiljevanje in ni fora samo v nosenju otroka in se želiš tega rešit, pa nehaj koristit lagodno varstvo, ko tebi paše, potem pa se zmeni z možem, ki tudi ne bo imel več tega argumenta, ki ga ima zdaj. In razčistite, do kod ima kdo osebne meje. To je to.
Sama sem recimo imela eno obdobje, ko v službi enostavno nisem mogla manjkat, žal se je to obdobje prekrilo tudi z lubijevo gužvo v službi in takrat so ob nedolžnih boleznih vskočile babice in teta (bratova zaročenka) - takrat sem pač požrla to, da sta bili mali čisto razštelani, da Lejle navadno niso dale spat in je bila zato sitna u iber popoldne oz. potem zvečer ni zaspala, ker sem jo dala spat šele, ko sem se vrnila (prej pač nisem mogla, drugi je pa niso dali), da so ju vse razvajale, da sta jedli za kosilo puding, (čeprav sem skuhala prej zelenjavno juho, da bojo imele), če so bile s taščo oz. da je mami tu vsakič cvrla ribe, da sem vsakič bruhala, ko sem prišla domov (sem bila noseča in mi je ob vonju rib zelo hitro slabo), da sta obe babici non stop mešali odpadke (imava ločene) ipd... Se nisem pritoževala, ker sem vedela, da pač nimam druge in da imajo pravico delat po svoje (dokler se ne gre za varnost, seveda, tu ne odstopam), če jih sama prosim za pomoč. Sem bila pa neskončno srečna vsakič, ko sta bili zdravi in sta lahko šli v vrtec - in sem tudi povedala vzg. tam, da sem jim ful hvaležna, da lahko grem tako mirno v službo, ker vem, da vrtec=red, babice=kaos . Vsaj pri nas. Kaos je super simpatičen, če ga imaš vsake toliko, prav popestri življenje, za vsak dan je pa u iber naporen...
Čim pa ni bilo več tako nujno, da sem vsak dan fizično tam in sem lahko kaj naredila od doma, ponoči ali kakorkoli, pa sem seveda rajši sama ostala doma kot imela malidve razštelani - ker mi je bilo to veliiiiiko lažje.
Pri januarčicah sva dve, ki imava diametralno nasprotne potrebe: ona rabi več časa zase in se ji strga, če ga nima, jaz rabim več svobode, da ljudje ne diktirajo, kako bomo mi živeli (torej tudi otroci). In zato si vsaka najde svoj sistem, ki funkcionira. Ni samo en prav. Moja tašča hodi vsak teden za par dni k svakinji pomagat - in obema to super laufa! Sta zadovoljni, mamica je bolj spočita, nečaka imata rada babi, babi je srečna, da je lahko koristna - win-win-win, če so ljudje za to. Meni je bilo to preveč in me je dušilo, rabim tudi svoje prijatelje, rada sama vzgajava otroke itd... Midva sva zadovoljna, da imamo mir, ona ima več časa, da lahko naredi še kaj zase, malidve sta srečni, da še kam gremo in kaj počnemo. In je tudi win-win-win. Samo najt se moraš na skali, kje vam najbolj odgovarja:) Ne moreš pa imet ugodnosti iz ene strani in pravic iz druge strani skale - to pa ne gre.
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Natisni
. Ti želim, da se ti enako razplete
V teh dneh dobimo še enega dojenčka in jo že kar vidim, da mi bo tudi tega pulila iz rok in ga mečkala, ampak tiste dve uri na teden me ne bo konec. V bistvu se kar veselim, da bom imela mal miru 
