Pinky12
|
Pozdravljene Supermame! Tudi sama vas že nekaj časa berem, sedaj ko sem prebrala Ti-anin post, pa ne morem biti več tiho! Hvala, Ti-ana Enako kot pri vas, je tudi pri nama dokončna odločitev padla- zlahka, brez pomislekov. In to pred tremi tedni. Od takrat se je zgodilo veliko: bend in gostišče sta že rezervirana in avgusta se poročimo. Pa saj ne da se sicer ne bi, vendar ne moreva več čakat, treba bo v Rusijo! Res naju čas tako zelo ne preganja, vendar pa vsaj meni gre strašansko na jetra, ko svojega pošiljam v otroško sobo po kakšno stvar, ko pa otrok nimava . Pa preveč je tiho. Stara sva 35 in 36, biološkega otroka pa verjetno žal ne bova mogla imeti. Pred tremi leti so mi namreč diagnosticirali revmatoidni artritis. Ker sva takrat ravno načrtovala družino, nisem želela tistih tapravih strupenih zdravil. A bolezen je bila močnejša: čeprav sva bila tik pred prednostnim IVF postopkom, se je moje stanje ponovno hudo poslabšalo in po 5 hospitalizacijah v enem letu sem si pred dvema letoma morala priznati, da imam na voljo samo invalidski voziček ali pa taprava zdravila. In smo namesto malčka dobili mačko. Sedaj je moje stanje stabilno, bolezen je v remisiji, spet lahko delam. Toda nekaj človeku vseeno manjka. Ko sva se namreč odločila, da grem na metotreksat (po prenehanju katerega še 6 mesecev ne smeš zanosit), sva oba en teden jokala: jaz v postelji, bodoči mož pa na balkonu. Ker si nobeden od naju ne predstavlja življenja brez otroka. In tako sva v torek imela prvi razgovor na CSD. Da niti ne razlagam, da v takem majhnem kraju, kjer midva živiva, nikoli še niso imeli postopka posvojitve! Se nama je pa vsaj socialna delavka zdela zagreta, ko je že naokoli po državi klicarila kolegice, kakšne izkušnje imajo z Rusijo. No, vsaj nekaj. Veliko sem že prebrala, še ogromno pa bom verjetno morala spraševati. Zato upam, da mi boste supermame pomagale, ker mislim da bom še posebej pri birokraciji po********. Nič hudega, samo da bo.
|