meta21
|
Hojla! Tudi z moje strani vsem lepe praznike in vse naj naj v novem letu! Sem bla danes že parkrat tukaj pa sem tako sitna, da bi najbrž še Grincha pregnala in rajši nisem nič napisala. Je bla mal naporna noč, zdaj se pa vlačim ko megla po bajti. Lovro se mi tak smili, ker vidim, da mu je dolgčas ampak res ne morem nič. Ležim na kavču in mu vsake toliko kaj odgovorim. Oči mi kar skup padajo. Prinesel mi je tudi magnetno tablo in sva malo risala, zdaj pa ščipalke pripenja na stojalo za perilo . Počasi bo šel počivat, jaz pa za šporhet. Moramo danes kaj boljšega jest pa še nisem čisto prepričana kaj. Pride še očetova prijateljica, ki sem jo zadolžila za sladkarije (jaz nisem za peko), jaz bom pa že neko pečenko in krompir skup spravla . Komaj čakam, da bo mali zvečer odpiral darila. Mi ga je tako lepo gledat, ko se veseli in čeblja . Drugače pa moje psihično stanje namesto, da bi bilo boljše, je vsak dan slabše. Zdi se mi, da sem tik pred živčnim zlomom. Vsi mi grejo na živce. Zdi se mi, da ne smem nobenmu pojamrat, ker me vsi gledajo kot, da sem mehkužna (v smislu, prvič sploh nismo vedli, da si noseča, zdaj te pa skoz kaj matra). To je očitn negativna stran tega, da živim s samimi moškimi. Namesto mene naredijo samo tisto kar prosim pa še to je največkrat ob zavijanju z očmi ali vzdihovanju, da pa bi se sam kateri spomnil pa ne (mislim fotra in moža). Ne vem, ali pa samo jaz vidim stvari tako in se res sama sebi že smilim ali pa ta moja moška enostavno ne znata pokazat kakšne podpore. Včeraj sem možu malo potarnala kako ga pogrešam, ko ga cele dneve ni in mi je rekel, da kar naprej to posluša. Pa sva se spet skregala. Zjutraj, preden je šel v službo me je pa stiskal k sebi in me že čez eno uro poklical, ker me pogreša. Zdaj pa ne vem, kateri od naju je bolj noseč. Še 39 dni do konca ... Oh, poln kufer mam že tega, res. No pa sem vam spet malo pojamrala. Ve vsaj ne zavijate z očmi ali odidete iz sobe (če pa že, vas pa ne vidim ).
|