klupko
|
Ampak res Moi, od hudiča si! Moj je ležal zraven, ko sem brala o teh "kupljenih otrocih" in pravi "aja, to je pol nek "budžo"..a ne bi tudi ti raje imela enega takega, ki bo poskrbel da bi otrok imel vse, pa še ti?"... NE, hvala...če so njega tako kupovali in mu dajali vse in misli na tak način tudi svoje otroke vzgajat, potem naj jim najde primerno mamico. Jaz nisem nikoli imela niti polovico tistega kar sem si želela..ah, kje polovico, veliko veliko manj, ampak vsaj znam cenit, kar imam. In tudi nikoli ne bom pozabila svoje prve plače...to je bilo zame več, kot če bi mi en podaril 10x toliko, ker sem si tiste tolarčke sama zaslužila in sem jih lahko porabila v kar sem hotela. Škoda edino to, da sem se že takrat šla heroja in sem si sama plačala šolske potrebščine, ker sem to potem morala tudi v prihodnosti delat. No, ni mi žal in vam povem punce, da smo v hudem finančnem dreku in sem dostikrat pomislila zakaj sva sploh šla naredit otroka, če že tako nimamo vsega..ampak zdaj, ko je tu, vem da imam več kot dovolj..zdravega otroka, ki se mi smeje vsak dan, vsako uro, fanta, ki ga imam res rada in vem, da ima tudi on mene, čeprav mi včasih živce poje , predrago taščo, ki mi še bolj pogosto živce poje .. Skratka, ne moreva si privoščit poroke, ne moreva na Maldive, Bahame al kamorkoli že, ampak nekako živimo in vem, da nisem ne jaz ne moj otrok nikomur za vratom. Oba imava službo in nekako že preguramo. Še najbolj sem ponosna nase, ker sem zelo mlada začela služit svoj denar, ker nažalost izhajam iz družine, kjer je ženska še v teh časih manjvredna. Oče je bil zelo razočaran, ko se je rodila prva punčka, ko sem se pa jaz rodila se je pa svet podrl. Ampak igra življenja je nanesla tako, da sem jaz šla od doma še preden sem bila polnoletna (faks, študentsko delo), sestra se je pa poročila pri 23ih in se odselila. Brata, ki sta pa stara 34 in 36 (ta je še poročen), sta pa še danes doma in ne en ne drug ne dajeta nič denarja ne za hrano, ne za stroške. Jaz sem pa vsake toliko poslušala, da ko bom polnoletna, ga ne zanima več kako bom živela in od česa, da to ne bo več njegova skrb. Eto mu njegov ponos in sinove, pa jih vzdržuj do smrti, debil. Sabri Naj se punci čim prej pozdravita. Tebi pa želim veliko energije v vsem tem, no, saj smo mame itak močne bolj kot si mislimo, ko se enkrat gre za otroka. Bo že. Mislimo na vas. Ah, jaz sem se tudi razpisala. Vsak dan razmišljam o srečanju in komaj čakam, da spoznam tiste, ki pridete in vaše male sončke in sončice. Lahko noč vsem
|