Alica84
|
Evo še jaz se javljam po nekaj časa:
Čestitke novim mamicam! Koliko je že novih majcenih članov foruma! 
(pišem v wordu, ker sem na netu samo preko telefona, da mi ne požre preveč mb)
Moja porodna zgodbica je pa v enem delu podobna Pokorini, ker sva bili skupaj sprejeti v P, pa tega nisva vedeli . Povedal mi je to šele možek potem, ko sva obe že pestovali na različnih oddelkih, da je čakal skupaj z očkom male Bine. (Sta se vse pomenila )
Za 19.10. sem bila naročena za CR, zaradi medenične vstave s stegnjenimi nogicami in majhno težo dojenčka.
V petek 15. sva bila še na eni žurki in ko sva prišla domov in šla spat, mi je v velikem toku začela odtekati voda (00.20 ponoči). Postala sem povsem panična, sploh se nisem mogla umiriti, saj sem bila povsem naravnana, da grem rodit v torek na način kot da greš v trgovino  . Na poti v P so se mi začeli minimalni popadki, na sprejemu pa mi je sestra povedala, da sem odprta le 1cm. Malce sem ji pojamrala svoje strahove: najbolj sem se bala, da bi me silili v vaginalni porod in mi ga umetno pospeševali. Ko sem bila na dveh UZ pri različnih Dr., sta mi oba svetovala cr, če pa bi me vse prehitelo in bi kazalo roditi vaginalno, pa sta oba odsvetovala pospeševanje poroda, (bi lahko škodovalo tamali) in tega podatka v izvidih nikjer nisem našla, da bi to zapisala. Sestra mi je namignila, da me nihče ne more v nič prisiliti in naj se mož postavi za nas.
Sledilo je britje in klistir, in iz čakanja na klistir imam edini vizualni spomin nate, Pokora, ti si brala revijo, jaz pa sem nasproti tebe čakala, če me bo še kaj kakat. Romantičen spomin, ane? Ko bi vedela da si to ti, bi te itak nagovorila, tako pa mi ni bilo toliko do navezave novih stikov, saj me je žrlo to, kar se je kasneje res zgodilo: da sem se mogla na porodni mizi kot največji laik boriti z doktorji, ki so si slabo prebrali moje izvide; o tem, kako bom rojevala. Poleg tega me je bilo še strah, da bo dežurna Blejčeva (tiste, ki veste kdo to je me sigurno razumete…). Jaz imam neprijetne spomine nanjo še iz 3dnevne hospitalizacije v 20.tednu. Z njo se namreč ne da normalno komunicirat, ni je dobro kaj spraševati, pri svojih odločitvah je pa neomajna in nekompromisna.
Ob okoli 3h zjutraj so me odpeljali v porodno, priklopili na ctg, ki skoraj ni zaznaval popadkov. Sledilo je točno to, kar sem se bala: dr ****? Je k sreči naglas razmišljala, da bi mi to vaginalno speljali, da bomo počakali da se bolj odprem. Meni se popadki niso stopnjevali, odpirala se nisem, zato sem začela opozarjati, da naj mi ne pospešujejo poroda in da bi šla raje na »razrez«. In mi niso dali vedeti, da so me resno vzeli, rekli so mi, da bomo počakali do petih, da bom tešča in grem potem na cr. Malo pred šesto sem slišala v sosednji porodni zajokati malo Binico  Kar nisem mogla verjeti, kakšen je to glasek in sem ob tem dobila pogum, da bom kmalu tudi svoje detece zaslišala. Malo čez 6 so mi povedali, da me bo prevzela naslednja izmena ob 8h! Midva pa že sita vsega skupaj!!! Mene so noro boleli boki, popadki so se mi rahlo ojačali, odprta nisem bila nič več kot piškavi cm…
Ob 8.30 privihra v porodno hmmmm, kdo le?! Blejčeva! O Bog, samo še nje se je manjkalo! In nekaj zamomljala v zvezi z začudenjem nad cr, me ni niti pogledala, pobrala moje papirje in odšla. Uf, sem bila živčna!!! Malce čez 9 so mi prišli povedat, da bom ob 10h šla v operacijsko na cr! Veselje veselje! Po tem ko so me zaspali imam prvi spomin, ko so me peljali po hodniku mimo moža in mi je kazal majhno štručko in mi klical: »Lej jo Julijo!«, potem me je spet zmanjkalo.
Popoldne ob treh smo bili končno vsi trije skupaj, utrujeni a srečni!
Okrevam precej počasi, rano so mi zašili tako grdo, da sem še sama to opazila in nato se je vsaka druga sestra ali dr, ki so jo videli, zgrozili kako šlampasto je to narejeno. Danes je verjetno prvi dan (12 dni), ko še nisem opazila sveže krvi, ki bi mi tekla ven.
Saj se ne obremenjujem preveč, važno mi je, da smo našo punčico zdravo in celo spravili ven! In že odlično napreduje! Vsak dan je bolj okrogla .
Imam pa tudi jaz vsakodnevne borbe z zatrdlinami v dojkah in, ja boli to masiranje in iztiskanje mleka! Imam občutek, da imam toliko mleka, da bi lahko imela samo eno dojko in bi bila tamala ravno tako sita.
Glede krčkov pa vam toplo priporočam, da če jih imate, da preložite spopadanje z njimi na moža, če imate le možnost. Če bo on neprespan bo samo tečen, če pa boste ve (ki ste/smo še vedno pod vplivi hormonov), pa lahko zmanjka mleka in je škoda. Jaz sem včasih samo od vstajanja in hranjenja tako utrujena, da bi mu najraje še eno dojko dala!
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
je dooosti boljš, prav pa še ne. upam da spraviva to v red! 
... Kako je pa z nedoječimi mamicami, pa nisem ziher, ker pri nas v službi vem, da morajo nekaj doplačat, da so lahko zraven... ne vem pa koliko in v kakšnem primeru.. To pa da nimaš pravice, do bolniške, ko ti je otrok hospitaliziran, sem sama preizkusila in je s.r.a..., ker tamali te itak potrebuje ob sebi....
še ne mudi...čeprav upam, da bo čimprej. 
, hvalabogu je preživela...no in njena mama je vseh teh 14 dni preživela pri njej in imela je dopust...kje je tu logika???? ni je...
in 
pojutrišnjem! 
... vas/nas pozdravlja - tudi orhideja80. 
