terida
|
Dodajanje... vidim, da matra slaba vest tiste, ki morate dodajat. Naj vas ne, ker to ni najvažnejša stvar na svetu, pa tudi niste same krive, če ne gre!!! Nam je to razlagala že babica v šoli za starše in sedaj, ko imam drugega otroka, vidim, da je res. Za to, da dojenje lepo steče, sta potrebna dva - tako mamica kot dojenček. Moja hčerka je bila bolj lena kar se sesanja tiče in se je redila vedno tam nekje na spodnji meji. Zvečer sem imela zelo zelo malo mleka in velikokrat sem v rokah držala škatlo AM in se spraševala ali naj ji dam ali ne (in se zraven počutila kot najslabša mama na svetu, seveda). No, Primož je druga pesem - on sesa kot bi mu šlo za življenje! Naje se vedno v 5 minutah ali prej in mleka imam za izvoz. Pri hčerki sem vedno pazila, da res dosti pijem, pa jem pa kaj vem kaj še vse, zdaj se pa sploh ne ukvarjam s temi stvarmi (pijem ko sem žejna in poskušam jest kakovostno, a to je to). Ista mama - popolnoma različna zaloga mleka! Kup  za korjažo in zato, da ne boste imele slabe vesti! Tale propaganda dojenja je sicer fajn, ker je res super in oh in sploh, a hkrati dela škodo, ker se posledično stigmatizira tiste mamice, ki zaradi "lenih" dojenčkov ne morejo dojit oz. morajo dodajat. Ne se pustit, super mamice ste!!!
Gospodinjenje pri nas kar trpi. Kaj vem, saj mogoče sem lena in mi pač ta izgovor prav pride, a se mi zdi, da je bolj važno, da se čim več družim z otroki kot s krpo za brisanje prahu. Pospravljeno imamo (sproti pospravljamo za sabo), tudi zlikano je (to rada počnem), ni pa spucano v nulo (to mi je najbolj zoprno delat in je zdaj bolj "na hitro"). Primož je kar zahteven otroček, ki ga je treba veliko nositi in crkljati in včasih komaj utegnem it na WC, tako da kakšna generalna pospravljanja itak niso možna. Zvečer, ko otroka zaspita, pa si rada vzamem čas zase (beri RR) in za moža in takrat se mi ne da pucat.
Ljubosumje starejšega otroka... Hčerka bo imela drug mesec dve leti in zelo sem se bala kako bo sprejela bratca, ker je še tako majhna (in seveda navajena najine 150% pozornosti). Zato sva na začetku kar malo pretiravala s pozornostjo do nje - da ja ne bi bila ljubosumna. Sicer je delovalo, bratca ima zelo rada in kakšnih posebnih izpadov nima, a se bojim, da sva ji kdaj preveč popustila in bova imela še težave s tem. No, zdaj sva se odločila, da je "uvajalnega obdobja" konec, tako da se mi zdi, da počasi funkcioniramo kot normalna družina. Je pa naporno vseeno tudi brez izpadov.
Repenčenje med dojenjem... Tudi meni se zdi, da včasih pomaga podret kupček. Poskusite!
Handling... Pri hčerki ga nisem prakticirala, ker mi ga niso pokazali (šele prijateljice, ko je imela mala že skoraj pol leta), a je bilo z njo in njenim razvojem vse v redu in se nisem sekirala. Primož pa se preveč izteguje in je (tako pravi pediatrinja) handilng pomemben, da mu to popravimo. Zato se ga skušam držat, čeprav nisem preveč vestna. Npr. kupčka na pravi način ne znam podirat pa tudi iz lupinice ali ležalnika ga jemljem ven kar tako, da ga primem pod pazduhami. Se pa trudim, da bi ga večino časa prav držala, še posebej, ker je veliko v naročju in ker si res želim, da bi popravili tole njegovo iztegovanje.
tintara, glede očetovega ukvarjanja z dojenčkom... Pri nas je bilo na začetku tudi tako, kot praviš ti. Popoldne je mož večino časa preživel s hčerko (da ja ne bi bila ljubosumna) in se Primožu ni posvečal. Pa ni šlo samo za čas, ki ga z njim preživi, zdelo se mi je, da ga tudi sicer "zanemarja" - da ga ne zanima kako je bilo na pregledu pri pediatrinji, da si ne vzame časa, da predebatirava cepljenje itd. Potem sva se pogovorila in je tudi sam ugotovil, da je bilo tako ter se je spremenil. Zdaj ga ima veliko po rokah tudi dokler je hčerka še budna. Se z njim pogovarja in ukvarja in se zanima tudi za druge stvari. Ga moram pohvalit  Verjamem, da je pri vas mnogo bolj zapleteno, ker je Vane že tretji otrok, a mogoče bi en pogovor vseeno pomagal. Da ugotovita kako se skoordinirat, da bo očka vsem trem hkrati.
Kopanje... Zadnje čase kopam Primoža kar sama že čez dan, ko mojih dveh še ni doma, ker drugače enostavno ne znese. In ko sem se že zverzirala in bila ponosna kako jaz to sama obvladam (hčerkice nisem praktično nikoli kopala sama), se mi je mali vragec pokakal v banjico! Ja, takrat bi mi pa res prišle prav kakšne dodatne roke!
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. Mi bomo jutri stari 5 tednov, končno se je začel vsaj malo odzivat na svet, do sedaj se mi je zdelo, da skoz samo spi in tuli ko je lačen. Sem pa imela od začetka ful problemov z dojenjem (pa še sedaj jih imam). Naš David je zaspanček in ga je zelo težko nahranit. Od začetka sem dojila z nastavki in sem ugotovila, da se je samo pasel na njih in jih bolj kot ne lizal, kot dudo. Redil se ni zadosti, zato sem po nasvetu patronažne ukinila nastavke in se zdej dojiva ful boljše kot prej. Se jih splača ukiniti. In posledično, ker se je na dojki pasel, sem že 2 krat skoraj ostala brez mleka. Pumpica dela čudeže, jo še zdej uporabljam nekje po vsakem drugem obroku, da zadovoljim ponudbi-povpraševanju. Je pa bil siten kot 100 
! Sej hvala bogu, ker tale poporodna depresija res ni tako nedolžna. Jst ostala brez mleka, otrok skozi jokav, razdražljiv, je že bilo parkrat, da sem še jaz začela fajn cmizdit zraven. Se je moj 
hitro ponudil, da ga bo pazil, da naj grem jst mal v shoping, pa na kavo. Kolk je pasal..... Tako, da vem, da se je težko sprijaznit z dodatkom, ampak kar pogumno, brez slabe vesti. Se boste ve spočile in bo koristno za vas in za otroka. Seveda pa le nadaljujte z dojenjem, kolikor lahko. 
), seveda jst vidim vse zvezde neba in še vesolja poleg. Ne vem kako naj ga umirim, da bi tega ne bi počel. Ga še nisem pogruntala, kaj ga matra takrat. Je pa zelo neprijetno in včasih bi ga okregala, pa je še tako majhen, da tako ali tako ne bo razumel 
. 
, fiziološke smo pa tud že tok v tist mali nosek zlil .....
sor v ustih, uspele to ugotovit. Jest ji nikakor ne morem pridet do jezička, da bi probala, če ji gre bela obloga dol. Nisem več čist prepričana, da je to samo od mleka, ker mi je ratala tako nervozna, ko se hraniva, da je čist nemogoča. Kar z glavo mi stresa, pa z rokicami tako krili, dajo komaj obvladam. 
. Si mi dala pa za mislit, jaz zdej ful črpam da ga bom lahko dala za pol dneva v varstvo k mami, ker mam jaz ene preiskave pri zdravniku, meni bojo pa takrat joški eksplodiral, ker ne bom dojila, pa še več mleka se bo notri nabral od tega črpanja. Ojoj, ojoj. Si kar predstavlam, da si bom mogla tam na enmu bolnišničnemu wc-ju še mleko izčrpat, k
ena narkomanka. Pa moja črpalka še ful škripa, ko stiskam uno ročko, čeprav piše v navodilih, da je čisto tiha. 
. Prvih 10 dni, ko smo se skoraj samo dojili je bil skoz na joški - mene je skoraj pobralo, on je bil pa tudi ves zmatran. Najedu se pa revež sploh ni. Zelo težko se je bilo sprijaznit, da pri nas pač ne bomo dojili, ampak sčasoma sem tudi jaz sklenila, da je najbolj pomembno, da je mali sit in zadovoljen. Tisto prvo mleko, kjer je največ protiteles je pa tudi dobil. 
. Vsak dan nam očita da jo nobeden ne mara in da se lažemo kadar ji rečemo da jo imamo radi, včeraj je celo želela da ga damo stran jaz pa v jok
. 
