Misek
|
IZVIRNO SPOROČILO: ronja
materinski nagon je nagon, dokazan, ni prav dosti za razpredat - to pomeni, da je prirojen, ne privzgojen. Se zbudi in hoče svoje - otroke. ....
Zdi se mi, da se mesajo spolni in materinski "nagon", primarni s sekundarnim, motivacija s pricakovanjem. Ce bi materinski instinkt (nagon) bil primaren, bi zenske zanosile in rojevale ne glede na okoliscine - skratka, rojevanje bi bilo na ravni nagona prezivetja.
Potemtakem, mamica, ki hoce zurat ne bi smela bit delezna ocitkov, da zakaj je rojevala otroka, ce hoce zurat, saj so ocitki popolnoma neosnovani - ker je rojevanje instinkt, nagon, ki se mu ne mores upreti - zbudil se jer in zahteval je svoje.
Tu se ne strinjam, mislim, da je kar nagon.
Mislim, da je prej motivacija in pricakovanje, se paleta drugih emocionalnih stanj prej kot nagon.
Otroku enostavno ni vseeno, kdo ga drži, vsaj ne 4 mesečnemu. Vsaj ne mojimadvema, no... Vesta, kdo je in se pritožita, če jima ne paše več pri nekom drugem in če hočeta nazaj k staršem.
Ce bi tvoja otroka bila v moji druzbi in na mojih rokah dan, dva tedensko od rojstva - bi se ne bi nic bunila. Tako kot se ne bunita, ko ju drzi njun oce. Tradicionalni model druzine, kjer je vec generacij skupaj tudi povsem jasno kaze, da se otrok ne buni ce ga vsak dan ima druga teta ali babica ali mamica, dokler je to oseba, ki jo pozna in, ki je prisotna v njegovem zivljenju.
saj mama ni mama ampak nadomestna mama ter govoriti o materinskem instinktu kot o primarnem instinktu, ki se razvije pri nadomestni mami ali skrbnemu ocetu - je nesmisel.
Zakaj bi bil to nesmisel? Saj ne sproži materinskega nagona samo sam porod, ampak je to nagon, ki ga pač imamo, ključni dražljaj pa so navadno mladiči, niti ni nujno, da so tvoji!
Primarni nagoni so fizioloski, vsi ostali so sociolosko determinirani. Primarni nagon ni zadovoljen, dokler ne potolazimo notranjo zahtevo, ki jo diktira primarni nagon. Nagonsko delovanje je, ko vidis drugega "mladica", da naskocic prvega tipa, ki bi te lahko oplodil, da zadovoljis nagon po "postati mati" in to vse tako, dokler ne zanosis ali rodis?
Nagon pač imamo, to ni nekaj, kar dobiš, ko prvič rodiš. To je tako, kot če bi rekel, da se ti spolni nagon zbudi, ko zgubiš nedolžnost, pa vsi vemo, da ni tako .
Nagon je da zgubis nedolznost, ko se nagon pojavi. Vendar ali zenske res zgubljamo nedolznost takrat ko se nagon pojavi, ali sele takrat, ko se za to tudi popolnoma zavestno odlocamo. Ce bi izgubljali nedolznost, ko se nagon pojavi, brez drugih pomislekov, prelaganj, izbire "pravega" - bi lahko govorili o primarnem nagonu.
Joj, res ne vem, kakšen je tvoj otrok, ampak ti povem, da mojo Ronjo posesivnost zelo moti! Zelo jasno pokaže, kdaj bi se ona rada cartala in kdaj želi imet svoj mir. Se izvije iz rok, če ne drugega. Ne samo meni, tudi drugim (babico je celo precej ignorirala ravno zaradi posesivnosti - pa se je babi malo umaknila in zdaj je spet vse v najlepšem redu). In dojenček po moje precej bolj rabi mamo in očeta, enostavno je tu kup stvari, ki jih rabi: vonj, ki mu je domač, ki pomeni varnost, toplota telesa, znan glas,... vse to ga pomirja. In ne, res mu ni isto, če je to drug vonj, drug glas, čeprav ravnotako lepo nežno govori (preverjeno na 2 otrokih zaenkrat ). Kaj tvoji otroci res ne pokažejo, če hočejo bit sami oz. stran od tebe?
Posesivnost se kdaj pa kdaj niti ne kaze na fizicni vidni ravni. Posesivnost je marsikdaj tudi zelo prikrita manipulativna igra pri kateri se navidezno spodbuja samostojnost osebnosti v ozadju pa se bije boj za prevlado in kontrolo osebnosti. Na eni strani se odpirajo vrata, na drgi se zateguje neprerezana popokovina.
Zdi se mi, da morda nekaj prepovrsno in nepoglobljeno razumevanje mehanizmov privede do prehitrega sklepanja.
Poslanstvo mame v vlogi mame je srečen otrok - a ni to logično? Lahko ima ta ženska še druga poslanstva, ampak kar se materinske vloge tiče, je to to. Srečen otrok, ki bo brez nekih hudih traum odrastel v odgovorno sočutno odraslo osebo. To bi nakak jaz rada.
Srečen otrok je lahko tudi ce mame ni zraven. Otrok je srecen z ocetom, mama je opravila svoje poslanstvo?
Zakaj bi sicer imel otroke?
Zaradi nagona !
Nihče ni govoril, da mora biti vedno biološka mama - samo da mora biti mama - vedno ista oseba, ki pač sprejme to vlogo.
Potemtakem smo razcistili, da materinski instinkt ni primarni instinkt oz. nagon in da nima veze z nagonom o nadaljevanju vrste.
Po mojem imajo posvojeni otroci, če jih je že nekaj časa imela "prava" mama in so šele kasneje posvojeni, ločitveno stisko, ja. Če jih takoj po rojstvu dajo drugi družini, potem je pa bolj vseeno - sicer ni pravi vonj, ampak dojenček se hitro navadi, da je zdaj tanovi vonj tapravi vonj po varnosti.
Kateri vonj pa isce otrok, ki prvo leto svojega zivljenja prezivi v domu za sirote? Dojencki praviloma niso nikoli posvojeni preden potece vsaj 5,6 mesecev od njihovega rojstva - zaradi zakonodaje, ki je taksna kot je, vendar je to druga tema. V tovrstnih domovih nimajo na voljo nekoga, ki bim jim bil nadomestna mati. zadovoljujejo se dojenckove osnovne potrebe, ni pa nekega nosenja po rokah, tolazenja ipd...
Tudi ti otroci dozivljajo stisko, ko se preselijo v posvojiteljsko druzino in zato je tudi zakonsko predvideno obdobje prilagajanja. Tudi ti otroci odrastejo v srecne, socutne psihofizino zdrave osebe.
jaz te mamice nič ne obsojam, ker mislim, da si enostavno samo ni čisto predstavljala, kaj to pomeni - zanjo in kaj za njenega otroka.
Ocitno so predstave kaj to pomeni zanjo in za njenega otroka dokaj razlicne, tako kot predstave kaj je ustrezna vzgoja, kaj je dobra mama ipd.... Kulturno in druzbeno determinirane kategorije.
Vsi kdaj sanjamo: i, kaj bo lepo, ko se bojo otroci odselili (no, vsaj midva ), pa zato po moje nisva slaba starša. Ali pomisliš, kako bi bilo fino, če bi lahko šla za par dni nekam sama... Magari žurat. Ampak to, da tega ne naredim, zame ni žrtvovanje, bolj zdrava pamet, kot so rekle.
Generalno zame to ni nobeno zrtvovanje. O zrtvovanju sem govorila v kontekstu, ko se odraslemu otroku ocita s strani starsev koliko se je za njega zrtvovalo a on sedaj...... ocitanje prikrito ali odkrito. Pisala sem o tistem delu zensk, ki se jim zivljenje zacne in konca pri otroku (kot je mic napisala) in ki v zivljenju nimajo nic drugega kot otroka, pa se po osamosvojitvi le tega ali poskusu osamosvojitve pocutijo oropano, izdano, prevarano. In tu se skrivajo tudi patoloski odnosi. Mame, ki dozivljajo razne napade slabosti, strasen skok pritiska navzgor, ki zbujajo (na taksen ali drugacen nacin) krivdo pri otroku, ker ih "zapusca", ker mu ni mar kaj bo z njo.... so taksne matere. Matere zrtve, ki za svojo zrtvovanje pricakujejo poplacilo.
Moje osebno mnenje je, da v kolikor se kdorkoli v odnosu s svojim otrokom zacne pocutiti kot zrtev ali misli, da nekaj zrtvuje - mora dobro razmisliti kaj je slo narobe. Vcasih je narobe prav to, da se osebna stalisca ne ujemajo z druzbeno korektnimi stalisci o tem kaj je dopustno in kaj je nedopustno. Jasno je, da v taksnih "nezrtvenih" relacijah, se niti otrok ne sme pocutiti kot zrtev in se ponavadi ne, dokler mu druzba ali okolica ne "vcepita" "korekten odnos" do pojava.
Enako kot se za hrbtom poslovno uspesne mame velikokrat govori - bogi njeni otroci, saj je druzbeno sprejeto stalisce, da poslovno uspesna zenska ne more biti istocasno "dobra" mati, ne glede na to, da njihove odnose niti najmanj ne poznajo.
Ko otrok lahko reče: fajn se imejte!, takrat ga vsekakora z veseljem pustiš kjerkoli v dobrih rokah in greš "na lepše". ampak dojenček ti tega ne reče, niti ne čuti tako, on bi mami zraven, pika in zna to zelo dobro povedat (ueeee, če prevedem ).
On rabi zadovoljevanje svojih potreb, sicer izjava - rabi svojo mami in pika popolnoma izkljuci oceta. Verjamem da tvoji otroci ne jokajo in zahtevajo tebe, ce jih ima v rokah njihov oce.
In malčica ti zelo jasno da vedet, da ne odobrava tvojih odhodov (pa magari zelo upravičenih, recimo v porodnišnico ali v službo). Takrat njim pač to še ni vseeno, če te ni. Najina mala je jezna na očija, ko gre v službo, ko pride domov, ga noče niti povohat, kadar gre po dopustih spet v službo... je jezna, ker je šel. Pa je zato on bolestno navezan nanjo? Pri tem, da kar pogosto fantazira v smislu "o, lubi, kok bo fajn, ko bova sama šla..." ne vem, kako bi lahko to izhajalo iz njega...
Po tem zadnjem odstavku mi je povsem jasno, da se nisve razumele, upam pa, da bos v tem mojem postu nasla zadostno razlago mojega stalisca. Sicer sem tovrstno obnasanje, ki ga opisujes v vezi s tvojo hcerko sama pricakovala pri sinu, saj smo, kot sem ze napisala, zaradi spleta okoliscin vedno skupaj in relativno precej navezani en na drugega. Zanimivo pa je, da do tovrstnega obnasanja - jeze zaradi odhoda itn ni bilo, kar je mene osebno tudi presnetilo. Morda je odgovor nekje drugje in ne v njeni potrebi po starsu / mami / ocetu.
_____________________________
http://www.youtube.com/watch?v=h-8PBx7isoM&feature=related
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. 
. Obe skrajnosti sta lahko čisto dobri mamici
