|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem
Uporabniki na tej temi: nihče
  Natisni
Stran: <<   < Prejšnja stran  19 20 [21] 22 23   Naslednja stran >   >>
Uporabnik
Sporočilo << Starejša tema   Novejša tema >>
   RE: Tašča mi gre na živce!
6.5.2009 13:52:16   
Misek
IZVIRNO SPOROČILO: ...Che

Misek, ne bom ti pretirano komplimentiral, da se ne bo pocedilo...

I u porazu treba biti veliki, stiskam ti roko in aplaudiram...


Kvalitetna debata z "nasprotnikom", ki ni od muh. Bila mi je v zadovoljstvo.


_____________________________

http://www.youtube.com/watch?v=h-8PBx7isoM&feature=related

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 501
   RE: Tašča mi gre na živce!
6.5.2009 14:25:23   
Misek
IZVIRNO SPOROČILO: ronja

Razumem ga kot kulturno, civilizacijsko in druzbeno omogocen razvoj custev do lastnega potomca, ki ni na svet prisel zaradi materinih nagonov ampak tehtnega premisleka in racionalne odlocitve


Pa vendar ga imajo tudi živali, brez kulture in civilizacije... Kako to razlagaš. Pa vendar imajo tudi živali rade svoje mladiče (ne vse enako, ampak tiste, ki imajo dovolj razvite možgane, vsekakor kažejo to z vedenjem).


Zival sciti mladica dokler ni sposoben sam prezivet - zadovoljiti osnovne potrebe - hrana in prezivetje. Kasneje se lahko pobijejo med sabo zaradi teritorija, ali mislis, da se levinja veseli svojih vnuckov in organizira rojstnodnevno zabavo.

Primarno gotovo ni trgovanje s svojimi potomci. Primarno je, da jih zaščitiš. In gotovo je tem mamam grozno, ko morajo kaj takega naredit... Vendar verjetno nekatere niti nimajo možnosti ravnati drugače.


Ma glavno, da im je grozno. Koliko ih zascitijo nam pokaze realno zivljenje. Kako nimajo moznosti ravnati drugace?

Aja, še to: otrok ni tako strašno drugačen od odraslih! Ali je tebi vseeno, KDO te objame, ko si žalostna? Samo, da je nekdo, ki je tedensko prisoten v tvojem živeljnju, je dovolj? Ali rabiš kdaj točno in samo partnerja in noben drug ne pomaga? Ne vem, pri meni in ljudeh, ki jih jaz poznam, je tako, da jim ni vseeno. Pomaga tudi, če te objame kdo drug, potolaži te pa ne tako kot te tvoj ljubi.  in takrat ti je hudo, če ga ni zraven. Ker ga imaš rad, pač mogoče rajši od vseh ostalih...


Govorili smo o primarnih nagonih in ne o custvih. Ce bi tovrstni nagon obstajal, potem bi nagonsko vedeli kateri moski je ta pravi moski za nas in se ne bi niti locevali. Potreba po varnosti se lahko zadovolji tudi z objemom popolnoma neznane osebe. Instinktivna zascitna kretnja ob stresu je obejamnje samega sebe, embrionalni polozaj in guncanje. Top so instinktivne kretnje. Iskanje bliznjega je pa motiv blizine, zaupanja itn, kar ni instinktivno. Jasno je da te bo tvoj moz lazje potolazil kot moj, saj te tvoj dalec boljse tudi pozna.

Zakaj otrok ne bi smel imet teh čustev, on ima samo potrebe v smislu hrana, kakat, lulat, spat,...? Pa saj ni mašina, no!


Je pa dojencek. In povsem jasno je kaksne so moznosti in zmoznosti dojencka, otroka, mladostnika itn.

Tudi on se naveže na ene osebe bolj kot na druge - na tiste, ki so skoz z njim pač najbolj in tistim rečemo navadno mama (pa biološka ali nebiološka, kot sem že rekla, lahko ima to vlogo tudi oče in celo poznam en tak primer - je pa redkeje, ker so navadno ženske na porodniški).


Navezanost ni instinktivna niti je instinkt. Menim, da je ze povsem jasno, da je materinski instinkt druzbena motivacija, ki ima bore malo zveze s primarnimi instinkti. Dokazujes eno stvar z drugo, ki nima veze s prvo.  Navezanost ne dokazuje obstoj materinskega instinkta ne pri materi se manj pa "prepoznavanje vonja", pravega "mesa" pri otroku - dojencku.

Materinski instinkt je v tem, da poizušaš izpolniti otrokove potrebe oz. mu dati to, kar rabi in ga potolažiti, kadar je žalosten.


To je motivacija, cilj, ki smo si ga zadali.

NO, biologi tej odgovornosti rečemo materinski nagon, je v vseh knjigah tako;)


A da v vseh? Morda v knjigah o biologiji. V mojih knjigah je to bistveno drugace. Odgovornosti recemo instinkt. No super. Zdaj smo si vsaj na jasnem, da govorimo o odgovornosti.

In točno to, kar pišeš, se je tu zgodilo: babica, ki je njena mama, je instinktivno prevzela skrb za otroka, babica, ki je tašča, pa je povedala, da jo skrbi, da to ni v redzu za otroka - obe pa poizkušata delati otroku v prid - torej imata obe materinski instinkt.


In niti slucajno pa ne more biti v vprasanju osebno stalisce tasce, njena nepripravljenost, da se obremeni z dojenckom, nikakor ne tudi to, da ji je snaha nesimpaticna in ne zeli ji omogociti sprosceno zuranje, niti slucajno tradicionalno razumevanje vlog - kot pri dalec mlajsih na forumu, da je mamina dolznost da je z otrokom, da mora, da kaj si misli..... Nikakor nic drugega, samo instinktivno reragiranje v prid otroka. Obrni se okoli sebe, poglej koliko ljudi ima tezave s svojimi starsi, s tasco in tastom.... Instinktivno reagiranje je ko je npr. tasca nesramna in pasja do snahe saj instinktivno ve, da za njenega otroka ona ni ta prava. Kdo sedaj ima instnkt za "pravo" obnasanjem, za "pravo" vzgojo", za pravo " osebo".....

Samo različno gledata na to, kaj bo zanj najboljše (kar je pogosto).


Ce je najboljse instinktivno, potem ni razlicnih stalisc glede tega kaj je najboljse. Vsak clovek instinktivno dvigne roke ce nekaj leti proti njemu - to je instinktivno. Nihce se ne prime za zadnjico, ampak vsi ( razen namerno naucenih in treniranih) na skorajda identicen nacin dvignejo roke pred seboj. To je instinkt.
Lahko razpravljas kolikor hoces, vendar ni stalisca - je instinktivno nekontrolirano dejanje.

Nima veze to s spoli, ampak s tem, da je nekdo pač največ z otrokom (navadno res mama) in če tega človeka dolgo ni, dojenček trpi. Tako kot tudi mi pogrešamo nekoga, ki ga imamo radi in enostavno ne pomaga, če te takrat objame nekdo drug.


Napisano nima veze z instikti.

Zakonsko gledano je pa gotovo mama odgovorna za otroka, to se strinjam. Ampak to izhaja iz naravnega stanja.


Zakonsko gledano sta za otroka odgovorna starsa skupaj ali stars ne glede na spol. Naravno stanje iz pozicije trenutnega stanja v druzbi ali naravno stanje iz pozicije bioloske danosti? Tako kmalu lahko pridemo o bioloski preodrejenosti zenske, da je podlozna mozu, so bioloske teorije da ker so zenski mozgani manjsi, so zenske manj sposobne in pametne od moskih......  Biologija ni vedno odgovor na vse, niti se vse lahko razlozi z biologijo.

_____________________________

http://www.youtube.com/watch?v=h-8PBx7isoM&feature=related

(odgovor članu ronja)
Neposredna povezava do sporočila: 502
   RE: Tašča mi gre na živce!
6.5.2009 14:48:54   
Misek
IZVIRNO SPOROČILO: ronja

mišek, samo še eno vprašanje: zakaj ti svojega otroka nisi pustila kdaj pri kom? Zaradi družbenih prepričanj? Praviš, da je bil splet okoliščin - pa vendar si se sama tako odločila - težko verjamem, da nimaš okoli sebe nikogar, ki bi bil vreden zaupanja, da kdaj ima tvojega otroka - pa vendar si se odločila, da boste rajši vi veliko skupaj, otrok zraven, na pa da daš otroka kdaj stran... Zakaj torej?


Vec vzrokov je. Pomankanje primernih sorodnikov, pri katerih bi se otrok rad zadrzeval in s katerimi bi se redno srecevali ( s tem primerni mislim, da niso prestari ali preobremenjen s svojimi zadevami) ter s katerimi bi ustvaril odnos, da bi sam rad ostal pri njih. Moja izbira, da ne zelim brez velike potrebe obremenjevati nekoga drugega, samo zato, da bi otrok bil navajen prespati pri nekom drugem, ker je to konstanten proces in v njega se mi ne zdi ok vplesti nekoga, ki ni druzinski clan ter ker bi taksno "prespati" bilo povsem nespontano. Zato ker sama ne pustim vecino ljudi  toliko blizu, da razpolagajo z mojim casom, ne pricakujem od drugih moznost, da razpolagam z njihovim casom in zahtevam, da ga posvetijo mojemu otroku in njegovi vzgoji. Ker mi je jasno, da tudi v taksni situaciji otrok ne bo dolgorocno ostal "prilepljen" na naju. Sama sem bila "prilepljena" na starse kot otrok, pa od 21 leta starosti zivim na svojem in sama skrbim zase kar precej km od starsev. Morda celo zaradi lastnega egoizma in pomankanja zelje po necem, kar bi izkljucevalo prisotnost otroka.  Morda tudi zivljenska filozofija : "uzdaj se u se i u svoje kljuse".

Vendar so to povsem racionalne odlocitve. Popolnoma sprejemam, da nekdo drug ima drugacna stalisca. Imam dobro prijateljico, ki na dosegu roke ima starse, pa se sestro z druzino. Z mozem hodita sama na dopust odkar se je otrok nehal dojiti (morje dvakrat - enkrat sami enkrat z otrokom; smucanje - sami). Ko je otrok dopolnil 6 let so zaceli hoditi na vse dopuste skupaj. Otrok ugotavlja, da je njemu bilo lepse ko je bil sam pri babici in dedku, ker so ga nekaj bolj razvajali kot starsa na dopustu. relacije koliko skupaj, koliko narazen so IMO naucene. Do dolocene meje (v eno ali drugo smer) nikakor ne skodljive. S tem otrokom ni nic narobe. Niti ni narobe z druzinskimi odnosi. In ce pogledas tega otroka, starse, druzino in njihove odnose so dalec boljsi in bolj zdravi kot onosi v druzini, ki je cel cas skupaj, je pa otrok "instinktivno" spocet in se z njim nihce kvalitetno ne ukvarja.

_____________________________

http://www.youtube.com/watch?v=h-8PBx7isoM&feature=related

(odgovor članu ronja)
Neposredna povezava do sporočila: 503
   RE: Tašča mi gre na živce!
6.5.2009 15:29:57   
Misek
IZVIRNO SPOROČILO: ronja
Miška ne razumem čisto oz. izhajava iz popolnoma drugih aksiomov - v naravi za mladiče skrbijo primarno starši, zato je zame to naravno. Kadar nekaj čutim brez pametne razlage, zakaj je tako in se zadeva ponavlja v različnih situacijah, je to navadno nagon - ne moreš argumentirat, zakaj bi bilo to pametno naredit, ampak vseeno moraš - jest, spat, seksat, met otroke... Lahko je različno izražen v različnih obdobjih, ampak to ga ne dela seknudarnega...


Upam, da me ne bos narobe razumela. Ze zdavnaj mi je jasno, da te odlikuje zvrhana mera zdrave pameti, vendar v dolocenih situacijah izhajas prevec iz sebe same. Dolocene stvari se tako res lahko kristalizirajo in nacin je povsem uporaben in pameten v dolocenih situacijah, vendar ima svoje pomankljivosti. Ko izhajamo iz sebe, izhajamo iz lastnega iskustvenega in informacijskega okvira, ki nam pogosto zelo natancno narekuje smer razumevanja in opazovanja stvari. Prav zato eno situacijo nekateri npr. razumejo kot napad na sebe, drugi pa kot konstruktivno opombo. Ko sem prebrala, da si biolog, mi je bilo marsikaj bolj jasno. Slabost izhajanja iz sebe je tudi pomankanje sklopa informacij oz. znanja v dolocenih segmentih - jasno je, da vsi ne moremo znati vse. Zato je morda vcasih potrebno zapustiti sebe in izhajanje iz sebe in poskusiti obravnavati zadevo zunaj zadanih osebnih okvirjev.
Celo Darwinova teorija razvoja predvideva primarne in sekundarne instinkte. Primarni so prezivetveni povsem fizioloski, sekundarni pa izhajajo iz socijalne potrebe in so nauceni. Primerjava z naravo/zivali drzi do dolocene mere, potem je treba upostevati osnovno razliko, ki cloveka deli od zivalskega sveta, ne glede na to, da je biolosko tudi sam zival. Po Freudu je zavestno delovanje motivirano iz nazvednega - instinktivnega. On je edini, ki poskusa celotno clovekovo ravnanje razloziti z instinkti. Vendar Rank in Adler v ospredje postavljata zavestno voljo. Hull je pa tisti, ki de facto uvaja sekundarni nagon.
"Evoluirajo" tudi instinkti. Na primer: instinkt prezivetja - hrana. Ali je sluzenje denarja nagonsko? Ce zasluzis denar, si lahko kupis hrano in omogocis zatocisce. Torej ali hoditi v sluzbo nagon? Pravzaprav ni.

Razlagam si, da je isto pri ljudeh, kadar pač nimajo druge možnosti... Dopuščam možnost, da je drugače, vendar kar jaz čutim, izgleda tako.


Jaz lahko cutim, da mi cel svet dela krivico, vendar to nima nujno zveze z realnostjo in resnico. Moji obcutki tudi niso argument, so pac moji obcutki, ki v nobenem primeru ne morejo biti etalon "pravilnega" ravnanja, se manj pa dokaz o instinktivnem ravnanju osebe. Obcutke tudi ne mores prenesti na vse ostale niti misliti, da vsi ostali delijo enake obcutke.

Vseeno pa ne razumem, zakaj bi bilo otroku vseeno, kdo ga drži, če še odraslemu ni? To mi res mora nekdo razložit, kre tega ne razumem.


Obracas tezo. Nihce ne govori, da je otroku vseeno, vendar govorim (-o), da morda otrok ne bo trajno "psihicno pohabljen" ce mamica ne bo en teden z njim. Se nisem prebrala smiselnega argumenta zakaj to mora biti prav mamica ( pa magari povsem zafrustrirana), zakaj bi mamica morala instinktivno vedeti kje ji je mesto ( seveda tesno ob otroku, da zadovolji vse njegove zelje). NIsem prebrala niti smiselnega argumenta, zakaj je mamici, ki bi otroka pustila ljubeci babici za en teden in sla zurat treba odvzeti otroka. Zakaj mamica, ki ni nesrecna ce ni nenehno z otrokom spada v slabe mamice. Vse mamice, ki hodijo v sluzbo so potem slabe mamice? Cudno je, kako nekatere , po vseh kriterijih slabe mamice, imajo srecne otroke.



_____________________________

http://www.youtube.com/watch?v=h-8PBx7isoM&feature=related

(odgovor članu ronja)
Neposredna povezava do sporočila: 504
   RE: Tašča mi gre na živce!
6.5.2009 15:40:45   
Anonimen
Misek, vlečeš me za jezik da se zopet vključim... Prekinita počasi.

(odgovor članu Misek)
  Neposredna povezava do sporočila: 505
   RE: Tašča mi gre na živce!
6.5.2009 17:54:24   
Anonimen
IZVIRNO SPOROČILO: Misek

IZVIRNO SPOROČILO: Mič II

Ma kaksne trapaste definicije o simbiozi in povezanosti in bla bla.

A ves, kaksne potrebe ima dojencek?
Potrebo po hrani,
Potrebo po tem, da je cist in da ga ne zebe.
Potrebo po blizini.

Vecino potreb lahko zadovolji "brižna" oseba, ki je po vecini mati, lahko pa je kdorkoli.

V isti sapi, ko je mati alfa in omega simbioznega odrascanja user posted image , je oce anuliran.

Pa kaj, ce ga hrani.
Pa kaj, ce ga previja.
Pa kaj, ce ga celo noc nosi po sebi. To ni tista prava simbioza.
Pa kaj, ce mu poje in se mu smehlja.
Pa kaj...ker se vedno ni mati...ker se vedno ni simioticen. Ker za otroka do njegovega enega leta prakticno nima pomena, saj vemo, kako rastejo otroci.

Ne vem, kje imas problem.
Ali se pocutis kot tako slab in nesposoben oce, ali pa ne spostujes zensk.


S napisanim se strinjam - se smem podpisati zraven? user posted image

Menim pa, da se ne gre o nesposobnosti ali nespostovanju zensk, temvec o globoko zakoreninjeni determinirani druzbeni vlogi spolov, ki se gledata kot primarna fizioloska in bioloska danost, a ne kot rezultat druzbene in kulturne determiniranosti.


Ne smes, hocem debato user posted image user posted image .

Lahko se motim, itak, ampak se mi zdi, da s tem, ko uzakonis zensko kot edino in zvelicavno bitje, primerno za simbiozo (joj, beseda user posted image ) z otroko, omejis njeno vlogo na 100% podrejenost otroku; samo ona je, ki otroku omogoca prezivetje 24/24 in 365/365 prvo leto zivljenja, ceprav je tudi to postavljeno napacno. Pomembne prelomnice v otrokovu socializaciji so tri, prva je pri stirih mesecih (takrat ne vem, kaj se zgodi, ker je ipak ze 20 let odkar sem se to piflala), druga pri sestih mesecih, ko otrok dojame, da on in mati nista eno (hb za mater naravo in nagone, ker mnogo razumov tega ne dojame niti za trajanje celega zivljenja user posted image ), in pri devetih, ko otrok dojame, da je locen od okolice. Meja enega leta (za katero vsi vemo user posted image ) je postavljeno na pamet, tako kot mnogo drugih postavk. In se spretno koristi za to, da se mater priveze na otroka. Zame je to ponizevanje, ker jaz nisem samo mama, in je na nek nacin tudi nespostovanje otrok. Paradoks pri vsem tem mi je dejstvo, da se po tej famozno postavljeni meji enega leta od matere pricakuje, da je vse tako, kot je bilo dvajset mesecev nazaj. Da je lepa in krasna, da je polna energije, da je ambiciozna, da je veselje in ponos domace postelje...po enem letu hopla na stare tire nazaj...prej pa 24/24 in 365/365. Totalna nebuloza.


(odgovor članu Misek)
  Neposredna povezava do sporočila: 506
   RE: Tašča mi gre na živce!
6.5.2009 17:56:35   
Anonimen
IZVIRNO SPOROČILO: ...Che

IZVIRNO SPOROČILO: Mič II

Ne vem, kje imas problem.
Ali se pocutis kot tako slab in nesposoben oce, ali pa ne spostujes zensk.


Eeeem... Kaj je bilo to Mič???


Vprasanje s pozabljenim vprasanjem na koncu.

(odgovor članu Anonimen)
  Neposredna povezava do sporočila: 507
   RE: Tašča mi gre na živce!
6.5.2009 18:16:27   
BUŠICA
IZVIRNO SPOROČILO: Mič II

Zame je to ponizevanje, ker jaz nisem samo mama, in je na nek nacin tudi nespostovanje otrok. Paradoks pri vsem tem mi je dejstvo, da se po tej famozno postavljeni meji enega leta od matere pricakuje, da je vse tako, kot je bilo dvajset mesecev nazaj. Da je lepa in krasna, da je polna energije, da je ambiciozna, da je veselje in ponos domace postelje...po enem letu hopla na stare tire nazaj...prej pa 24/24 in 365/365. Totalna nebuloza.




pričakuje od koga??

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 508
   RE: Tašča mi gre na živce!
6.5.2009 20:30:15   
ronja
To, koga si otrok želi po tvoji definiciji res nima veze z instinkotom, definitivno pa tudi po moji definiciji nima veze z materinskim nagonom. On si žeil osebo, ki je večino časa pri njem, v večini primerov je to mama, ni pa vedno to mama. Ampak če je v tem primeru to mama, potem ni isto, če gre otrok za 1 teden k babici. Če bi bil otrok non stop z babico, potem bi verjetno ta spraševala mamo oz. nekoga, če lahko gre nekam.

Dojenček po tvoje ni sposoben imet rad, bit žalosten, se navezat na eno osebo? To res ni nagon, se strinjam, je pa ravnotako pomembno - vsaj zanj. Je pa materinski nagon, da bi to potrebo potešil pri svojem otroku.

Nihče ni govoril, da bo otrok psihično poškodovan od enega tedna žura svoje mame - pač pa da mu bo tisti teden hudo - to je dejstvo. NIti pod razno ne bi taki mami odvzela otroka (mam svoja dva zadosti zaenkrat), ampak otroku ne bo vseeno in bo trpel, pa čeprav bo v ljubečih rokah - tega pa si ne bi želela, če lahko preprečim.

NIsem rekla, da nas popolnoma uravnavajo nagoni, nikoli.

mič, jaz ravno to pravim, da mora biti vse postopno! Mišek je rekla, da je bolestno posesivno, če ne daš dojenčka stran za več kot en dan - nekaj v tem smislu - jaz pravim, da ga daš stran pač vedno dlje - najprej nič, na koncu grejo zavedno, vmes pa vsi odtenki. In da je normalno, da bo mali dojenček več ob mami kot starejši otrok, pa to ne pomeni posesivnosti - takrat te pač bolj rabi. in to, da 4 mesečnika ne bi dal od sebe za cel dan, ne pomeni, da si bolestno navezan nanj - ali on nate, če se zato joka. Takrat pač še ni pripravljen na ločitev od osebe, ki je non stop z njim, pa kdorkoli že to je, mama, oče ali babica, samo da je bolj ali manj ves čas ob njem. Novorojenček te rabi non stop, dojenček pri 4 mesecih je lahko že kako uro brez "mame", celo če se doji; ni nujno, da bo najbolj zadovoljen, ampak ne bo taka kriza; dojenček pri 7ih mesecih bo že čisto užival dve uri z nekom, ki ga ima rad, pri 1 letu bo zdržal mogoče že cel dan, nekateri že cel vikend! - seveda je to različno od otroka do otroka, neke smernice sicer so, ker so pač vezane na samo dozorevanje, ampak vseeno so individualne razlike velike.
Nihče ne pravi, da si samo mama, zato ker pač ne bi pustila malega deteta za 1 teden nekomu drugemu, grobo rečeno. Si TUDI mama, kar pomeni, da si tam za otroka, ko te rabi. KO odrašča, te rabi vedno manj, kar pomeni več svobode in s tem za nekatere več praznine - in tu je past posesivnosti, po moje.

(odgovor članu Misek)
Neposredna povezava do sporočila: 509
   RE: Tašča mi gre na živce!
6.5.2009 21:51:45   
Misek
IZVIRNO SPOROČILO: Mič II

Ne smes, hocem debato user posted image user posted image .

Lahko se motim, itak, ampak se mi zdi, da s tem, ko uzakonis zensko kot edino in zvelicavno bitje, primerno za simbiozo (joj, beseda user posted image ) z otroko, omejis njeno vlogo na 100% podrejenost otroku; samo ona je, ki otroku omogoca prezivetje 24/24 in 365/365 prvo leto zivljenja, ceprav je tudi to postavljeno napacno. Pomembne prelomnice v otrokovu socializaciji so tri, prva je pri stirih mesecih (takrat ne vem, kaj se zgodi, ker je ipak ze 20 let odkar sem se to piflala), druga pri sestih mesecih, ko otrok dojame, da on in mati nista eno (hb za mater naravo in nagone, ker mnogo razumov tega ne dojame niti za trajanje celega zivljenja user posted image ), in pri devetih, ko otrok dojame, da je locen od okolice. Meja enega leta (za katero vsi vemo user posted image ) je postavljeno na pamet, tako kot mnogo drugih postavk. In se spretno koristi za to, da se mater priveze na otroka. Zame je to ponizevanje, ker jaz nisem samo mama, in je na nek nacin tudi nespostovanje otrok. Paradoks pri vsem tem mi je dejstvo, da se po tej famozno postavljeni meji enega leta od matere pricakuje, da je vse tako, kot je bilo dvajset mesecev nazaj. Da je lepa in krasna, da je polna energije, da je ambiciozna, da je veselje in ponos domace postelje...po enem letu hopla na stare tire nazaj...prej pa 24/24 in 365/365. Totalna nebuloza.


Ni debate, se spet strinjam, pa tudi ce se ne smem podpisati. user posted image

_____________________________

http://www.youtube.com/watch?v=h-8PBx7isoM&feature=related

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 510
   RE: Tašča mi gre na živce!
6.5.2009 22:25:07   
Misek
IZVIRNO SPOROČILO: ronja
Dojenček po tvoje ni sposoben imet rad, bit žalosten, se navezat na eno osebo? To res ni nagon, se strinjam, je pa ravnotako pomembno - vsaj zanj. Je pa materinski nagon, da bi to potrebo potešil pri svojem otroku.


Potem dej opisi custveno razvojno stopnjo dojencka in jo utemelji. Pogojni refleksi zraven ne spadajo. Pogojni refleks je tudi, ko se dojencek umiri ko zagleda flaso, ali ko zagleda da mama odpelja srajco. Pogojni refleks je umirjanje joka ( zahteve po hrani), ko zagleda mamo, pa ne zato ker jo ljubi in zapa, da bo za njega poskrbela, ne zato ker jo "zavoha" temvec ker je naucen, da mama ima prsi in prsi dajejo hrano.

Nihče ni govoril, da bo otrok psihično poškodovan od enega tedna žura svoje mame - pač pa da mu bo tisti teden hudo - to je dejstvo. NIti pod razno ne bi taki mami odvzela otroka (mam svoja dva zadosti zaenkrat), ampak otroku ne bo vseeno in bo trpel, pa čeprav bo v ljubečih rokah - tega pa si ne bi želela, če lahko preprečim.


Za dobro otroka je treba taksni mamici odvzet otroka in podobne nebuloze. kaj je to drugega? I je treba odvzeti otroka ker bo otrocku hudo? Otrocku je hudo, ko ga prvic pustis v vrtcu, pa ti ga je zato treba odvzet? In hudo mu bo vsak dan se nekaj casa, ali to pomeni, da mu namerno povzrocamo vsakodnevno trpljenje in nismo primerni starsi vsi tisti, ki damo otroka v vrtec?
pa smo potem prisli do tega, da je zadeva pravzaprav zgolj "licemerno- moralisticna" zgoidba o Druzbeno upravicenih ali neupravicenih vzrokih, da se otrok prepusti komu drugemu za toliko in toliko casa.
Teza prekrska se vedno doloca s tezo kazni. Gonja, ki je tukaj nastala je dolocila zelo tezek prekrsek. In sicer se vedno ne najdem odgovora na to - kaj bo naredila otroku, ce pri njegovih 4 mesecih ne bo z njim en teden.

BTW: se vedno ne vem zakaj vedno izhajas iz prve osebe oz. iz sebe. To kar pisem se nanasa na sirsi krog ljudi in ne zgolj nate. 

mič, jaz ravno to pravim, da mora biti vse postopno! Mišek je rekla, da je bolestno posesivno, če ne daš dojenčka stran za več kot en dan - nekaj v tem smislu -  jaz pravim, da ga daš stran pač vedno dlje - najprej nič, na koncu grejo zavedno, vmes pa vsi odtenki.


Povdarjeno govori o tem, da niti najmanj nisi razumela kaj pisem o posesivnosti. Bila sem prepricana, da razumes.

In da je normalno, da bo mali dojenček več ob mami kot starejši otrok, pa to ne pomeni posesivnosti - takrat te pač bolj rabi.
 

Mogoce ne bi bilo slabo okoli tega stalisca se z nekom pogovorit ali konzultirat literaturo. Pravzaprav mocno priporocam, ker se ze kar krepko stevilo let tovrstno stalisce smatra za napacno - na podlagi razvojne stopnje in razvojnih potreb otroka.

Novorojenček te rabi non stop, dojenček pri 4 mesecih je lahko že kako uro brez "mame", celo če se doji; ni nujno, da bo najbolj zadovoljen, ampak ne bo taka kriza; dojenček pri 7ih mesecih bo že čisto užival dve uri z nekom, ki ga ima rad, pri 1 letu bo zdržal mogoče že cel dan, nekateri že cel vikend! - seveda je to različno od otroka do otroka, neke smernice sicer so, ker so pač vezane na samo dozorevanje, ampak vseeno so individualne razlike velike.


In ce so individualne razlike tako velike, zakaj taka gonja v tem individualnem primeru... (retoricno zgolj...)

Nihče ne pravi, da si samo mama, zato ker pač ne bi pustila malega deteta za 1 teden nekomu drugemu, grobo rečeno. Si TUDI mama, kar pomeni, da si tam za otroka, ko te rabi. KO odrašča, te rabi vedno manj, kar pomeni več svobode in s tem za nekatere več praznine - in tu je past posesivnosti, po moje.


Rabi te vedno manj za zadovoljevanje primarnih potreb, potrebuje pa veliko vec glede vzgojne angaziranosti. 

< Sporočilo je popravil Misek -- 6.5.2009 22:31:14 >


_____________________________

http://www.youtube.com/watch?v=h-8PBx7isoM&feature=related

(odgovor članu ronja)
Neposredna povezava do sporočila: 511
   RE: Tašča mi gre na živce!
6.5.2009 22:35:49   
Misek
A propo potreb dojencka in otroka - dovoli mi dve preposti vprasanji in vprasanje, ki vodi do zakljucka:

- Ali je dojencek zadovoljen ce je sit in previt?

- Ali je dvoleten otrok zadovoljen ce je sit in previt/cist?

- Cigave potrebe so vecje? Kdo potrebuje vec?

_____________________________

http://www.youtube.com/watch?v=h-8PBx7isoM&feature=related

(odgovor članu ronja)
Neposredna povezava do sporočila: 512
   RE: Tašča mi gre na živce!
6.5.2009 22:45:32   
takotako
Joj sem zdaj prebrala in moram komentirat čeprav ste že ful naprej.

Sori jaz te ne razumem zakaj mali ne bi mogel it zraven ker 7 dni 4 mesece starga dojenčka pustit ZATO DA GREŠ ŽURAT je tok otročje.
Jaz sem našga sabo vzela na smučanje v Italijo pri treh mesecih z družbo ki so bli bl anti za dojenčke. oni so smučali jaz sem se sprahajala, moj je mal prej prišel dol da smo bili skupaj. Uni so se zvečer napil in če se jim je preveč dogajal so šli ven ga žurat. in mali njih ni oviral nič jaz pa (tud če bi hotla it z njimi bi se lahko z mojim menjala,) pa nobenmu ni pasal tako da sva lepo uživala v miru.

Mava pa tud midva ene take prijatle k glih niso razumljivi in tudi včasih tako naredijo tako kot da je mali eno tretje kolo. In jaz sem jih skenslala. Ker jaz nobenmu ne težim z malim, noben se ne rabi prilagajat, sam mali je del naju in tako je pač. Ne me vabit če ne mislš vseh treh....To mislim za take izlete večdnevne.


Potem pa moja mami men velikokrat pazi otoka sam da bi ji jaz zamerla če ga kdaj ne bi hotla...Ej sori ona ni dolžna.



(odgovor članu Misek)
Neposredna povezava do sporočila: 513
   RE: Tašča mi gre na živce!
6.5.2009 23:22:58   
Anonimen
IZVIRNO SPOROČILO: Mič II

IZVIRNO SPOROČILO: ...Che

IZVIRNO SPOROČILO: Mič II

Ne vem, kje imas problem.
Ali se pocutis kot tako slab in nesposoben oce, ali pa ne spostujes zensk.


Eeeem... Kaj je bilo to Mič???


Vprasanje s pozabljenim vprasanjem na koncu.


Mič, stopiš malo na stran prosim da spregovoriva besedo-dve??? Pa ne skrivaj se več za Misekom in za božjo voljo spusti že enkrat to roko z njene kiklice.

(odgovor članu Anonimen)
  Neposredna povezava do sporočila: 514
   RE: Tašča mi gre na živce!
7.5.2009 9:17:28   
ronja
Potem dej opisi custveno razvojno stopnjo dojencka in jo utemelji. Pogojni refleksi zraven ne spadajo. Pogojni refleks je tudi, ko se dojencek umiri ko zagleda flaso, ali ko zagleda da mama odpelja srajco. Pogojni refleks je umirjanje joka ( zahteve po hrani), ko zagleda mamo, pa ne zato ker jo ljubi in zapa, da bo za njega poskrbela, ne zato ker jo "zavoha" temvec ker je naucen, da mama ima prsi in prsi dajejo hrano.

jah, razloži, zakaj se umiri, kadar NI lačen, pa pride v mamino naročje? Biologija obravnava pogojne reflekse precej drugače... Sama pa otrok ne maram zbanalizirat na nekaj, kar itak še ne more čutit in mislit, ker še nima dovolj razvitih možganov in so vse, kar naredi samo pogojni refleksi - tu ne bova prišli skupaj... res nimajo dovolj razvitih možganov za neke zahtevne miselne operacije, vendar pa tudi niso skupek pogojnih refleksov, niti približno.

Kot sem rekla: otroka ne bi rada prizadela, če lahko to preprečim. Če ne morem, ker pač moram v službo, če hočem taistim otrokom dat kaj jest in ker imam pogodbo in bi me sicer dali v zapor, recimo, potem pač izberem manjše zlo, da bo žalostna, ko bo šla v vrtec, j? ga. Če pa to lahko preprečim, pa seveda bom. Jaz nisem nikjer napisala, da bi ji bilo treba odvzet otroka - samo da je premali, da bi bil tako dolgo sam.  Mame pač ne dajo v vrtec 4 mesečnikov, vsaj večinoma ne, če lahko o tem odločajo (tudi v ZDA, ki jo omenjate, večina mam ostane takrat doma - pač ne grejo takoj nazaj v službo - ravno zato, ker je porodniška grozovito prekratka tam).

In sicer se vedno ne najdem odgovora na to - kaj bo naredila otroku, ce pri njegovih 4 mesecih ne bo z njim en teden.

Odgovor sem ti že parkrat napisala: tisti teden bo otroku hudo. As simple as that.

BTW: vem, da se v prvi vrsti nisi jezila name, vendar si odgovarjala meni, zato sem ti odgovarjala nazaj, kot da je naslovljeno name.

Tudi jaz sem mislila, da razumem tvoje pisanje o posesivnosti - dokler nisi napisala, da je to, da dojenčka ne daš stran, posesivno. S tem se pač ne strinjam.
NO, moram priznat, da v naravi je tako, da so mladiči vedno manj časa s starši in se na koncu odselijo. To je pa vedno tako. Nikakor se ne strinjam, da smo tu neka strašna izjema, kjer je za dojenčka popolnoma vseeno, pri kom je, samo da dobi svojo flašo in da ga previjajo in potolažijo, če joka. Potem za starejšega otroka pa kao ni več. To je pa zame nebulozauser posted image .

Individualne razlike so velike - in so vedno večje, ko otrok dozoreva, ker dozorevajo različno hitro in še vedno bolj se izraža njihov lastni karakter. Pri 4 mesecih pa otrok komaj glavo lepo drži gor, razlike so na začetku manjše kot kasneje...

jasno, da te otrok, ko je starejši še vedno rabi - zelo te rabi, rabi vzgojo in rabi vodenje in rabi, da ga imaš rad in mu to pokažeš, rabi varnost in toplino in še marsikaj. Ampak ne rabi te več toliko fizično prisotne zraven, lahko kam greš, pa mu zato ne bo hudo. Še vedno pa rabi, da ga objameš, ko prideš nazaj, malo karikirano.

- Ali je dojencek zadovoljen ce je sit in previt?

- Ali je dvoleten otrok zadovoljen ce je sit in previt/cist?

- Cigave potrebe so vecje? Kdo potrebuje vec?

Za oba velja isto: zadovoljna bosta, če bodo vse njune potrebe zadovoljene, ne samo lakota in čistoča. Njune potrebe so enake, samo da jih je kasneje veliko lažje zadovoljevati, ker imaš več časa, ni treba, da je vse takoj, ker se novorojenčku zdi 1 minuta dlje kot pa 3 letnemu otroku.
Če bi bilo tako enostavno, da je treba samo ti dve potrebi zadostit, pa je, bi otroka res lahko dal komurkoli. In ne bi se noben dojenček nikoli jokal - pa se, tudi čisti in siti dojenčki. Mogoče si ti imela eno zelo nenavadno dete, ki nikoli ni muksnilo, ampak večina dojenčkov ni takih. Če jim kaj ne paše, protestirajo - z jokom - in samo tele primarne potrebe pač niso edino, kar jim lahko ne paše. Ne sodim tega samo po svojih otrocih, v zadnjem času sem precej dojenčkov spoznala (pač smo v takih letih, da imajo vsi otroke), med drugim trenutno poslušam sosedino novorojenčico... Pa ti garantiram, da so vsi ti dojenčki siti in previti, ker poznam te mamice in vem, da jih ne bi puščale lačnih in posranih...
Dejstvo je, da lahko otrokove potrebe lažje zadovoljijo drugi ljudje kot novorojenčkove, ker zna otrok že bolj povedat, kaj želi, tako da ga razumejo tudi tisti, ki niso non stop z njim in ker ima tak otrok že zgrajen svoj sistem varnosti in zato ne rabi non stop mame zraven. Ve, da bo mama prišla, ve, da ga imajo radi in veliko lažje zdrži nekaj časa stran od staršev.
Jaz sem bila veliko na morju z raznimi tetami, strici, prijatelji od staršev... da sem bila pač lahko čim več na morju. Vem, da sem kot manjša bolj pogrešala starše kot kasneje. Verjetno mam malo čudne možganeuser posted image , ampak tudi z mojimi prijatelji je bilo tako...Sama čudna bitjauser posted image

(odgovor članu Misek)
Neposredna povezava do sporočila: 515
   RE: Tašča mi gre na živce!
7.5.2009 11:20:27   
Misek
IZVIRNO SPOROČILO: ronja
jah, razloži, zakaj se umiri, kadar NI lačen, pa pride v mamino naročje?


Zakaj se otrok umiri ce pride dedku v narocje? Zakaj so dojencki navezani tudi na druge osebe?

Biologija obravnava pogojne reflekse precej drugače... Sama pa otrok ne maram zbanalizirat na nekaj, kar itak še ne more čutit in mislit, ker še nima dovolj razvitih možganov in so vse, kar naredi samo pogojni refleksi - tu ne bova prišli skupaj... res nimajo dovolj razvitih možganov za neke zahtevne miselne operacije, vendar pa tudi niso skupek pogojnih refleksov, niti približno.


Da ne bomo prevec dolgovezili in sirili zadevo sem ter tja. Zdi se ti, da niso samo pogojni refleksi. Nisem niti napisala, da so samo pogojni refleksi. Napisi kaj ostane. Custvovanje, na kaksni stopnji? potrebe - katere in koliko .... ne gre. zato ker ne vemo. Opazovanja in raziskovanja dajejo svojo sliko, ki se lahko sklada ali pa ne z naso predstavo. Raziskava narejena v konc lagerjih (bila je hudo dosledna) je pokazala, da dojencki, ki so vedno ob materah, vendar matere nikoli ne spregovorijo z njimi (ni verbalne komunikacije) imajo hude tezave v razvoju (kako so se tocno pokazale se vec niti ne spomnim natancno). Dojencki, ki so imeli minimalen fizicni stik, vendar napretek verbalne spodbude (glasba, govor) imajo v veliki meri manj tezav v razvoju.

Kot sem rekla: otroka ne bi rada prizadela, če lahko to preprečim. Če ne morem, ker pač moram v službo, če hočem taistim otrokom dat kaj jest in ker imam pogodbo in bi me sicer dali v zapor, recimo, potem pač izberem manjše zlo, da bo žalostna, ko bo šla v vrtec, j? ga. Če pa to lahko preprečim, pa seveda bom. Jaz nisem nikjer napisala, da bi ji bilo treba odvzet otroka - samo da je premali, da bi bil tako dolgo sam.  Mame pač ne dajo v vrtec 4 mesečnikov, vsaj večinoma ne, če lahko o tem odločajo (tudi v ZDA, ki jo omenjate, večina mam ostane takrat doma - pač ne grejo takoj nazaj v službo - ravno zato, ker je porodniška grozovito prekratka tam).


Generacije in generacije otrok so bile v vrtcu z dvema mesecima starosti, pa nihce nima zato traum. Ljudje so prilagodljiva bitja, otroci pa se posebej. Sama spadam v generacijo, ki je v starosti dveh mesecev zacela obiskovati vrtec. Pa sploh ne mislim, da so mi naredili kaksno krivico ali da je bilo pretirano hudo. Ce otroka navadis, da je cele dneve doma se zlahka zgodi, da ne bo hotel ven; ce ga navadis, da je cel cas odzunaj, ne bo hotel noter; ce ga navadis, da je cel cas s teboj bo locitvena stiska vecja, kot ce bi bil navajen, da je tu in tam s kom drugim.

Odgovor sem ti že parkrat napisala: tisti teden bo otroku hudo. As simple as that.


Ce cisto konkretno pogledamo : dojencek iz prvotnega posta je ze prespal celo noc pri babici in ni pokazal, da bi mu bilo karkoli hudega ali da bi mu bilo hudo. Mirno je spal, ni se jokal celo noc itn.. kar je avtorica teme jasno napisala. Zakaj bi sedan naenkrat temu otroku postalo hudo?
Na podlagi cesa trdis, da je vsakemu otroku, neglede na situacijo hudo? Ali je druzba krivicna, ki dojencka zaupa materi, ki za njega ni mogla skrbeti v prvih mesecih za njega? Zakaj ne uposteva otrokovo hudo, pa otroka pusti se naprej v oskrbo tistemu, ki je za njega na zacetku skrbel....

Tisto kar je za dojencka pomembno je stalnost in varnost. To mu lahko zagotavlja ena ali vec oseb ( ne neskoncno stevilo), ki se v dolocenem vzorcu redno in ciklicno pojavljajo v njegovem zivljenju. Na najbolj prisotno osebo se bo dojencek najbolj navadil, kar ne pomeni, da je v stiski, ce je pri osebi, ki se pojavlja kot druga pri pogostnosti ( mati - oce - babica - dedek....)

BTW: vem, da se v prvi vrsti nisi jezila name, vendar si odgovarjala meni, zato sem ti odgovarjala nazaj, kot da je naslovljeno name.


Razumem to, vendar je motece ce hoces govoriti o eni temi generalno, dobivas pa nazaj povsem individualne odgovore, ki so postavljeni kot generalni aksiomi. Istocasno od tega generalnega izkljucis veliko - ker ti tega nisi rekla.

Tudi jaz sem mislila, da razumem tvoje pisanje o posesivnosti - dokler nisi napisala, da je to, da dojenčka ne daš stran, posesivno. S tem se pač ne strinjam.


Izredno poenostavljas in banaliziras tisto, kar sem napisala.

NO, moram priznat, da v naravi je tako, da so mladiči vedno manj časa s starši in se na koncu odselijo. To je pa vedno tako. Nikakor se ne strinjam, da smo tu neka strašna izjema, kjer je za dojenčka popolnoma vseeno, pri kom je, samo da dobi svojo flašo in da ga previjajo in potolažijo, če joka. Potem za starejšega otroka pa kao ni več. To je pa zame nebulozauser posted image .


Tudi za starejsega otroka je vseeno kdo skuha, kdo da kroznik na mizo, kdo prinese hrano. Ce tebe ni doma, otrok zavraca hrano? Ne. Te pa skladno s svojim psihofizicnim razvojem cedalje vec potrebuje, ne v smislu zadovoljevanja primarnih potreb.
Veliko veliko stvari je privzgojenih in naucenih. Socutje je ena taka zadeva. V osnovi smo ljudje zgolj ego - kot otrok se naucis, da je dobro misliti tudi na druge; akcija - reakcija - ce hoces da nekdo drug tebi sposodi igraco, mu jo bos tudi ti moral kdaj pa kdaj sposoditi. Znana razlika med edinci in otroci, ki imajo brata ali sestro. Slednji so dalec bolj navajeni deliti in upostevati drugega - pa ne da so taksni po svoji naravi, tako so nauceni. Na isti nacin se nauci, kdo zadovolji kaksne potrebe, od koga lahko kaj pricakuje, kdo in koliko je v njegovem zivljenju prisoten itn...

Za oba velja isto: zadovoljna bosta, če bodo vse njune potrebe zadovoljene, ne samo lakota in čistoča. Njune potrebe so enake, samo da jih je kasneje veliko lažje zadovoljevati, ker imaš več časa, ni treba, da je vse takoj, ker se novorojenčku zdi 1 minuta dlje kot pa 3 letnemu otroku. 


Tukaj bi te prosila za kaksno referenco. Res me zanima kaksna bolj poglobljena utemeljitev slednjega, ker so moje izkusnje in literatura, ki jo prebiram povsem drugacne. Ko je moj otrok imel 6 mesecev sem imela na voljo veliko vec casa, kot sedaj ko ima skoraj 6 let. Nahranila sem ga, previla in se je veselo igral na svoji dekici ali spal. Sedaj zahteva veliko vec.
Trditev, da dojencek in triletni otrok imata enake potrebe, mi je pa resnicno hudo sporna. Lahko potrebe stlascih v enake kategorije, vendar so si bistveno razlicne.

Če bi bilo tako enostavno, da je treba samo ti dve potrebi zadostit, pa je, bi otroka res lahko dal komurkoli. In ne bi se noben dojenček nikoli jokal - pa se, tudi čisti in siti dojenčki. Mogoče si ti imela eno zelo nenavadno dete, ki nikoli ni muksnilo, ampak večina dojenčkov ni takih. Če jim kaj ne paše, protestirajo - z jokom - in samo tele primarne potrebe pač niso edino, kar jim lahko ne paše.


Na to sem ze deloma odgovorila - zelo dobro poznam druzino kjer je otrokom popolnoma vseeno kdo ih da spat, kdo za njih poskrbi - glavno, da je eden od clanov, ki zivi v isti hisi oz. ki zivijo skupaj. Vcasih celo zahtevajo, da je to nekdo drug - dedek ali babica. Ce je pravljica o medvedu zahtevajo dedka, ker najlepse "brunda" itn... Za te otroke, tudi v casu ko so bili dojencki, so poskrbeli vsi, ker mamica niti ni bila sposobna poskrbeti za njih. Tem otrokom, tudi, ko so bili dojencki ni bilo nic hudo, ce mamice ni bilo zraven cel dan ali par dni.  

Dejstvo je, da lahko otrokove potrebe lažje zadovoljijo drugi ljudje kot novorojenčkove, ker zna otrok že bolj povedat, kaj želi, tako da ga razumejo tudi tisti, ki niso non stop z njim in ker ima tak otrok že zgrajen svoj sistem varnosti in zato ne rabi non stop mame zraven. Ve, da bo mama prišla, ve, da ga imajo radi in veliko lažje zdrži nekaj časa stran od staršev.


Prav zaradi stopnje razumevanja stvari menim, da je prav nasprotno. Dvoletni otrok ve, da bo mamica prisla nazaj, samo to ne pomeni, da mu je kaj lazje - da mu ni hudo. Pa se kako mu je hudo, ker se bolj zaveda. Toliko star otrok pa vsekakor se vedno potrebuje varnost in podporo - pri psihicnem razvoju je varnost in ne prepuscenost samemu sebi izjemnega pomena in sele pri starosti nad 10 let otroci te varnosti pocasi ne potrebujejo vec. Za razliko od dojencka (ki je bolj razvojna tabula raza) dvolteni otroci sanjajo o zmajih, carovnicah, likov iz slikanic. Meja med domisljijo in realnostjo pri njih se vedno ni jasna, kot tudi ne pri 5 letnikih - takrat nekje zacnejo razciscevat. Menis, da je za otroka vseeno oz. da je sprejemljivo, da se po taksnih sanjah, ki ga vznemirijo sooci s starsem ali z neko drugo osebo. Otroci v doloceni starosti kar hodijo k drugim osebam - neznanim, pa jih primejo za roko, pa bi kar odlisli z njim stran. Ali bi to naredil petletnik - ne.
Pred kaksnimi dvemi tremi leti je moj otrok komot ostal na igriscu kljub temu, da sem se obrnila rekla adijo in sla. Tega sedaj niti pod razno vec ne naredi. Upam, da razumes, kaj ti hocem povedati.

Pa se to - ima kolegico, cigar mama sedaj pogosto govori, da je njena najvecja napaka, da se je vec posvecala dojencku kot starejsi hceri, saj je mislila, da je le ta velika in da jo ne potrebuje toliko. Posledica je bila precej slab odnos med materjo in hcerko, saj se je hcerka pocutila odrinjeno in prikrajsano. Potrebovali sta 30 let, da sta odnos razcistile in razresile. zato sem tudi predlagala pogovor na to temo s kaksnim otroskim psihologom ali literaturo- v izogib nezazeljenim posledicam.

Jaz sem bila veliko na morju z raznimi tetami, strici, prijatelji od staršev... da sem bila pač lahko čim več na morju. Vem, da sem kot manjša bolj pogrešala starše kot kasneje. Verjetno mam malo čudne možganeuser posted image , ampak tudi z mojimi prijatelji je bilo tako...Sama čudna bitjauser posted image  


Pri petih letih vsekakor bolj pogresas starse kot pri 10-ih. A si jih pogresala, ko si imela par mesecev? Ne ves, ker niti nisi sla z nekom drugim takrat na morje, a se manj se spomnis kaj in kako je bilo. Lahko domnevas. V bistvu ali sploh ves koliko casa si bila kot 4 mesecni dojencek brez starsev? Kako to, da se pri dveh, treh letih posvojeni otroci ne spomnijo nonega detajla svojega zivljenja zunaj posvojiteljske druzine?

Posmehljivosti se pa zadrzi. Ce pricakujes da spostujem tvoja stalisca in o njih razpravljam s teboj s vsem spostovanjem, kljub temu, da se z njimi ne strinjam, isto pricakujem tudi od tebe. Ce hoces preiti na raven kdo bo koga bolj "zafrknil, zeznil, navlekel, zaniceval" se raje izognem nadaljni debati.

< Sporočilo je popravil Misek -- 7.5.2009 11:34:20 >


_____________________________

http://www.youtube.com/watch?v=h-8PBx7isoM&feature=related

(odgovor članu ronja)
Neposredna povezava do sporočila: 516
   RE: Tašča mi gre na živce!
7.5.2009 11:48:58   
Anonimen
IZVIRNO SPOROČILO: Misek

Kako to, da se pri dveh, treh letih posvojeni otroci ne spomnijo nonega detajla svojega zivljenja zunaj posvojiteljske druzine?



Ker so prešli v podzavest.

< Sporočilo je popravil ...Che -- 7.5.2009 11:49:43 >

(odgovor članu Misek)
  Neposredna povezava do sporočila: 517
   RE: Tašča mi gre na živce!
7.5.2009 12:12:20   
liliana
Ne vem no.....nekateri bi morali celo življenje travmirati zaradi tega, ker nas starši prvih 6, 10, 12, 24 mesecev.....se opravičujem, ne vem koliko mesecev je optimalno za človekov razvoj, da otrok lahko ostane eno uro, en dan, dva dni brez mame......

Jaz se prvih dveh let recimo ne spomnim......mogoče bo kdo rekel, da se jih ne spomnim zato, ker sem doživela šok, ker je mami šla po treh mesecih v službo (takrat so bile porodniške pač take), pri dveh letih sem šla za 4 mesece v bolnico, mame ni bilo z mano tam, takrat pač razmere niso bile tako družinam prijazne.......sama pa ne morem reči, da bi mi bilo kdaj v življenju zaradi te zgodnje materine odsotnosti tako hudo, da bi ji to zamerila, da bi jo sovražila......mogoče je res to skrito nekje v moji podzavesti, ker pa ne vpliva na moje psihično zdravje ne mislim iti zaradi tega pod hipnozo.......

Danes pa se mi zdi, da v tem odnosu mati - otrok pretiravamo in kompliciramo tako, da nam na koncu samim več ni nič jasno.......

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 518
   RE: Tašča mi gre na živce!
7.5.2009 12:53:26   
ronja
Zakaj se otrok umiri ce pride dedku v narocje? Zakaj so dojencki navezani tudi na druge osebe?

Ker imajo radi tudi druge osebe. Vendar vseeno po nekaj časa cartanja pri drugih, hočejo nazaj k tistemu, ki ga imajo non stop, navadno je to mama, včasih oče, včasih nekdo tretji. Kadar pa fejst joka, pa je nihče drug ne more potolažit, isto je bilo pri Ronji, mi je zadnjič tašča govorila, da dokler je bila Ronja še mini, kadar je bila tam, ko sem šla jaz plavat, je niti pod razno ni mogla umirit, pa si lahko 100%, da je tašča dala vse od sebe, da bi jo pomirila - in tudi zdaj ni noben problem, če me ni. Takrat je pa bil.

Generacije in generacije otrok so bile v vrtcu z dvema mesecima starosti, pa nihce nima zato traum.


Jah, to misliš ti, jaz mislim drugače. Mislim, da je ljudem dostikrat hudo zaradi nečesa, kar se jim je zgodilo v otroštvu, pa niti ne vedo, da se jim je. Dokazano je, da lahko interakcija s starši oblikuje otrokove možgane (celo sama si to napisala na primeru zgoraj...)

Se strinjam s tabo 100%, da lahko otroka navadiš na karkoli: tudi na to, da je cel dan posran, pa ne bo muksnil. Ampak a to pomeni, da je čisto ok, če je posran? Samo zato, ker pač ne teži zato, ker si ga pač navadil, da tako je, pa pika? Ne vem, jaz tega ne gledam tako. Navadiš ga lahko na vse, ni pa vse dobro zanj.

Zakaj bi sedan naenkrat temu otroku postalo hudo?

Zato ker bi bilo več zaporednih noči. Tudi Ronji ni hudo bit nekaj ur pri babici in nič ne protestira - ko pa se bliža večer, začenja z mami, mami.
Ločitveno stisko doživlja dojenček, če njegova stalna oseba za dalj časa spoka stran, se pa strinjam, da je njemu vseeno za razlog.

To teorijo, da smo popolnoma egoistični v osnovi, sem že slišala - ampak ji ne verjamem. Niti ni biološko gledano dokazana, obstajajo precej dobri protidokazi, pa še moje izkušnje niso take. Ni tako enostavno, pa pika. Egoističnemu genu se splača gledat na družbeno dobro, ker bo sam tako lažje preživel... Zato že v osnovi ne gledamo samo nase. Najbolj nase ja, samo nase pa ne. Ker se nam ne splača. Ronja je recimo zelo rada delila igrače ali karkoliže - odkar pomnim - pa je bila donedavna edinka...

jah, tvoj dojenček je mogoče res ves čas spal - mojidve pa neuser posted image . Ronja se zdaj, ko ej starejša, veliko lažje zamoti sama, igra se že tudi sama ali z Lejlo, ni mi je treba met non stop na rokah. Poznam še par mamic, ki isto pravijo. Niti pod razno da bi dete previle, nahranile in bi lepo spalo dalje do naslednjič... Niso vsi dojenčki taki.

Družina, ki jo navajaš, pač ni imela samo ene mame - jih je več igralo to vlogo. Ampak če pa otrok živi noramalno pri mami in očetu, potem mu bo hudo, če bosta tadva nekam spokala.

V bistvu ali sploh ves koliko casa si bila kot 4 mesecni dojencek brez starsev?

V bistvu zelo dobro vem: zase, za sestro in za brata (pod predpostavko, da starši ne lažejo). In se pozna razlikauser posted image , čeprav je bila sestra veliko pri zelo ljubečih babicah.

MIslim, da za otroka NIKOLI ni vseeno, ali ga potolažijo starši ali nekdo drug. Tudi dvoletniku je hudo, jasno, samo vseeno so dalj časa zadovoljni pri drugih osebah, ki jim zaupajo, ampak ne toliko kot staršem.
Absolutno se strinjam, da se ne smeš posvečat samo dojenčku, tega nisem nikjer napisala! Ko se je Lejla rodila, sem zanjo skrbela minimalno, kar sem morala jaz, ostalo pa oči, da sem lahko bila čimveč z Ronjo, da ne bi bilo kake ljubosumnosti - in je ratalo. Ampak  bi pa Ronja lažje prenesla, če me celo popoldne fizično ni zraven kot pa Lejla.

Mali otročiček se res še ne zaveda posledic svojih dejanj, zato bi tudi šel s tujcem - ne pa zato, ker bi mu bilo vseeno, kdo zanj skrbi. ko bi ga tujec vzel in ne bi imel zraven svojih staršem, bi mu bilo spet hudo.

Kar se tiče tvojega vprašanja, se podpišem pod Che-ja. To,d a se nekaj ne vidi na ven, še ne pomeni, da tega ni. To, da je otrok tabula raza in da nima čisto nič, ne pravih čustev ne nič, razen pogojnih refleksov, je ena teorija - z njo se pač ne strinjam.

Nikjer nisem napisala, da bo ta otrok imel traume zaradi ločitvene stiske, ki jo je doživel - verjetno ne. Vendar pa se mi zdi že to, da mu je tisti teden hudo (s čimer se nekak strinjamo ali ne?) dovolj.

(odgovor članu Misek)
Neposredna povezava do sporočila: 519
   RE: Tašča mi gre na živce!
7.5.2009 13:06:43   
BUŠICA
IZVIRNO SPOROČILO: ronja

Nikjer nisem napisala, da bo ta otrok imel traume zaradi ločitvene stiske, ki jo je doživel - verjetno ne. Vendar pa se mi zdi že to, da mu je tisti teden hudo (s čimer se nekak strinjamo ali ne?) dovolj.




sigurno mu je hudo. vse teorije gor in dol...omenimo potem še nekaj..
če pogledamo človeka iz vidika energetskih polj, sta mama in njen dojenček vsaj prvo leto eno. torej sta njihovi auri povezani v eno. vsako trganje te aure za dalj časa ,je za dojenčka boleče.


(odgovor članu ronja)
Neposredna povezava do sporočila: 520
   RE: Tašča mi gre na živce!
7.5.2009 13:13:06   
Anonimen
IZVIRNO SPOROČILO: BUŠICA

IZVIRNO SPOROČILO: ronja

Nikjer nisem napisala, da bo ta otrok imel traume zaradi ločitvene stiske, ki jo je doživel - verjetno ne. Vendar pa se mi zdi že to, da mu je tisti teden hudo (s čimer se nekak strinjamo ali ne?) dovolj.




sigurno mu je hudo. vse teorije gor in dol...omenimo potem še nekaj..
če pogledamo človeka iz vidika energetskih polj, sta mama in njen dojenček vsaj prvo leto eno. torej sta njihovi auri povezani v eno. vsako trganje te aure za dalj časa ,je za dojenčka boleče.




Jaz lahko za mojo tamalo povem,da bi za njo bil velik sok,ce bi jo recimo pustila moji mami za par dni.Ponoci se je in se se kar prebuja.Se sama jo vcasih tezko potolazim,kaj sele kdo drug.Potem glede samega hranjenja,imava ze od zacetka prav poseben ritual,ni sans,da ga kdo drug obvlada.

(odgovor članu BUŠICA)
  Neposredna povezava do sporočila: 521
   RE: Tašča mi gre na živce!
7.5.2009 13:18:14   
ssevin
IZVIRNO SPOROČILO: kleopatra28

IZVIRNO SPOROČILO: BUŠICA

IZVIRNO SPOROČILO: ronja

Nikjer nisem napisala, da bo ta otrok imel traume zaradi ločitvene stiske, ki jo je doživel - verjetno ne. Vendar pa se mi zdi že to, da mu je tisti teden hudo (s čimer se nekak strinjamo ali ne?) dovolj.




sigurno mu je hudo. vse teorije gor in dol...omenimo potem še nekaj..
če pogledamo človeka iz vidika energetskih polj, sta mama in njen dojenček vsaj prvo leto eno. torej sta njihovi auri povezani v eno. vsako trganje te aure za dalj časa ,je za dojenčka boleče.




Jaz lahko za mojo tamalo povem,da bi za njo bil velik sok,ce bi jo recimo pustila moji mami za par dni.Ponoci se je in se se kar prebuja.Se sama jo vcasih tezko potolazim,kaj sele kdo drug.Potem glede samega hranjenja,imava ze od zacetka prav poseben ritual,ni sans,da ga kdo drug obvlada.


In če vidimo, da so pri dojenčkih(nekaterih) potrebni celo rituali(ali so potrebni po mamini krivdi?!?), ali obstaja potem na svetu dojenček, ki ne samo, da ne potrebuje ritualov, ampak ne zaznava odsotnost matere in s tem niti občutka pomanjkanja, stiske, spremembe pač...iz ene skrajnosti v drugo..kdo "dela" te skrajnosti? mi? starši?

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 522
   RE: Tašča mi gre na živce!
7.5.2009 13:29:22   
ronja
ssevin, včasih mi kompliciramo, včasih pa so otroci različni. MOja starejša punči rabi ritual za zaspat (ni pa tako kompliciran in ga lahko komot izpelje nekdo drug in tudi ga in deluje), mlajša zaspi brez kakršnihkoli ceremonij. Je tavelika brez probemov, njen bratranec rabi animacije še pa još, da nekaj spraviš vanj (moja mlajša se še doji, tak da še ne vem).

mišek, sem ti dolžna še refernce: Human baby je en fajn dvd, recimo, maš not čisto lepe poizkuse, dokaze,... Potem je tu knjiga Znanost o vzgoji, recimo, če hočeš pisano besedilo, so pa not refernce na znanstvene članke. če hočeš samo znanstveno literaturo, potem ti lahko našo skripto za etologijo skopiram (samo ne profesorju povedat;).
Na ostrejši nivo sem pa prešla zato, ker si prešla tudi ti - kljub dioptriji namreč še vedno lahko berem med vrsticamiuser posted image . In ker sem nerada dolžnauser posted image ...
Vsekakor ni vsakemu otroku enako hudo, če gre mama stran za 1 teden, sploh če mama sicer ne skrbi zanj oz. to dela v večji meri nekdo drug. Ampak če sicer ona skrbi zanj, potem mu pa bo hudo. In lahko ima težave tudi kasneje, če se zadeva ponavlja in je bil v otroštvu veliko žalosten.

PS: moja mami se recimo ne spomni dobršnjega dela otroštva - tudi ko je bila že precej večja, celo nekaj odlomkov iz odraslosti! pa to ni zato, ker takrat ni imela dovolj razvitih možganov! Ampak zato, ker je potlačila grozne stvari. Zakaj dojenček tega apriori ne bi bil sposben - bit prizadet in kasneje se tega ne spomnit...

Sama verjamem teoriji, da se to, kako ravnamo z dojenčkom in majhnim otrokom, kaže kasneje v tem, koliko je človek sposoben obvladovati probleme, da ga ne potolčejo. otroci, ki so bili kot mali srečni z zadovoljnimi mamami imajo manj depresij, kljub lahko veliko slabšim življenjskim okoliščinam kasneje. Torej z njima bi rada ravnala čim lepše - ne samo zato, ker bo tako tudi meni lažje kasneje, ker bosta lažje prebrodili stresna obdobja - ampak predvsem zato, ker bo njima lažje.
In večina posvojenih otrok ima težave - pa sem zelo za posvojitve, karkoli, samo da bo otroku čim lepše! Čeprav se ničesar ne spomnijo!

(odgovor članu ssevin)
Neposredna povezava do sporočila: 523
   RE: Tašča mi gre na živce!
7.5.2009 13:31:07   
BUŠICA
IZVIRNO SPOROČILO: ssevin

kdo "dela" te skrajnosti? mi? starši?



kakšne skrajnosti? mama in otrok se v prvih mesecih prilagajata en drugemu.
in ja, otroci rabijo rituale (si jih ponavadi sami izborijo).

(odgovor članu ssevin)
Neposredna povezava do sporočila: 524
   RE: Tašča mi gre na živce!
7.5.2009 13:34:16   
ssevin
IZVIRNO SPOROČILO: BUŠICA

IZVIRNO SPOROČILO: ssevin

kdo "dela" te skrajnosti? mi? starši?



kakšne skrajnosti? mama in otrok se v prvih mesecih prilagajata en drugemu.
in ja, otroci rabijo rituale (si jih ponavadi sami izborijo).



Nimam pojma več.

(odgovor članu BUŠICA)
Neposredna povezava do sporočila: 525
Stran:   <<   < Prejšnja stran  19 20 [21] 22 23   Naslednja stran >   >>
Stran: <<   < Prejšnja stran  19 20 [21] 22 23   Naslednja stran >   >>
Pojdi na:





Kako povečati možnosti za zanositev
To so načini za hitrejšo zanositev - spremljanje plodnih dni, zdrav življenjski slog in redni spolni odnosi. Ob težavah ...
Nosečnost: Tabela rasti ploda po tednih
Kako velik je plod v posameznem tednu nosečnosti? Preveri, kako izgleda nosečnost po tednih!
To so najbolj redka otroška imena
Med izumirajočimi imeni so po našem mnenju čudovita imena tudi za sodobne novorojenčke. Katera imena vse bolj izginjajo ...
Kam z otroki za noč čarovnic 2024?
Letos bodo noč čarovnic po Sloveniji zaznamovali številni dogodki za otroke, od zabavnih delavnic do strašljivih dogodiv...
Zdravo prehranjevanje se začne že v vrtcu
Marjeta Podpečan, odgovorna za prehrano predšolskih otrok v zavodu Kranjski vrtci, nam je pojasnila, zakaj pogosto vklju...




Katero ime izbrati za punčko?
mmmv

Kaj vam je lepše

Maša (63%)

Tjaša (37%)


Število vseh glasov: 257

Hvala za glasove. Glasoval/a si že za vse aktualne ankete. Lahko pa ustvariš svojo anketo!