Misek
|
IZVIRNO SPOROČILO: ...Che
Obstaja velika razlika med enim in drugim. V obdobju, ko dojenček ni sposoben razločiti sebe od okolice, svojo mater, ki je vir zadovoljitve vseh ali če hočeš večine njegovih potreb doživlja kot del sebe - torej je mati tukaj, da mu brezpogojno ustreže, ko joka da mleko, ga previje, utopli ali kontra. Torej ta simbioza izhaja iz smeri otroka, če se materinski insinkt popolnoma razvije se drugi lastni interesi in potrebe vsaj začasno postavijo v drugi plan.
V vprašanju je mati kot oseba samo v primeru dojenja. V vsakem drugem primeru katera koli druga oseba lahko nadomesti biolosko mati, kar pomeni, da je t.i. simbioza produkt bioloske nuje v manjsem obsegu in druzbene pogojenosti v sirsem obsegu. O materinstvu kot instinktu se da razpravljati (ali je res primarni ali t.i. sekundarni instinkt, ali je res pripojen ali privzgojen - druzbeno determiniran itn.) in v eno in v drugo smer. Pozamo dojilje - zenske, ki so dojile tuje otroke, ker matere niso imele mleka ali iz drugih vzrokov niso dojile. S kom se v tem primeru ustvari simbioticni odnos je veliko vprasanje, kot je vprasanje v drugacnih situacijah - ko je oce tisti, ki poskrbi v popolnosti za otroka, tudi ko govorimo o prehrani (se dobro, da obstoja adaptirano mleko). Pri posvojenih otrocih je tudi vprasanje ustvarjanja simbioticnega odnosa z "mamo", saj mama ni mama ampak nadomestna mama ter govoriti o materinskem instinktu kot o primarnem instinktu, ki se razvije pri nadomestni mami ali skrbnemu ocetu - je nesmisel.
Z druge strani se mi zdi zmotno trditi, da je instinkt tisti, ki botruje spremembi prioritet in postavljanju otroka na prvo mesto. Dalec bolj se nagibam tezi, da je to racionalna odlocitev posameznice ali posameznika in njegovo osebno postavljanje prioritet, ki vsekakor ni loceno od druzbeno determiniranih pricakovanj.
To bi v prvi periodi odraščanja otroka bilo normalno, strinjam pa se da je tako stanje naporno/izčrpajoče in da vsaka mati potrebuje 5 minut zase, da si napolni baterije. O posesivnosti bi lahko govorili v kasnejšem, ko zgoraj omenjene okoliščine ne veljajo več, potreba po povezanosti z otrokom tokrat prihaja od matere in ne s strani otroka - odrasla oseba, ki se verjetno zaradi določenih psihičnih vzgibov ne morete utrgati od svojega otroka in mu ne dovoli pot samostojnosti. Tukaj se popolnoma strinjam glede obstoja patologije.
Torej posesivnost je na delu, vendar je v enem obdobju sprejemljiva ("okoliščine narekujejo tako") in jo imenujemo simbioza, v nadaljevanju pa postane nesprejemljiva ceravno je v svojem bistvu popolnoma enaka. Otrok ima veliko potrebo za povezanostjo s svojimi najblizjimi (IMO skorajda vecjo) kot v prvem letu svojega zivljenja. Otroka nic ne moti, ce sta mati ali oce do njega posesivna in ga ne bo motilo nekje do pubertete. Posesivna oseba (predvsem patolosko posesivna) sebe ne vidi kot posesivno. Vidi se kot predano in pozrtvovano osebo, ki za svoje najblizje naredi najboljse kar zna in zmore. Taksa oseba uposteva vse komponente druzbeno determinirane vloge in jo celo nadgrajuje, tudi z utrjevanjem norm druzbene determinacije, saj se znotraj le te cuti zavarovano in varno. Vendar, oseba je taksna ze od samega zacetka, ne redko tudi celo pred rojstvom otroka, a "potuho" za svoje patolosko obnasanje najde prav v splosno sprejetem simbioticnem odnosu, ki se tako zlahka razume kot normalen in polno sprejemljiv, celo zelo cenjen.
Separacija naj bi se začela postopoma vpeljevati tam nekje okrog tretjega leta, kjer bi naj do večje veljave prišli oče in drugi skrbniki, čeprav so moji otroci ostajali brez atija in mamice mnogo prej, pa ni bilo nobenih problemov. Ko že govorimo o samostojnosti... V tem primeru se mlada mamica očitno še ni dobro zavedela svojega poslanstva, pa ne da bi obsojal.
Kaj je njeno poslanstvo in od kod ti ves kaj je njeno poslanstvo? Ali vse mame imajo isto poslanstvo?
In pri tem odgovoru se navezujem na kar sem že zgoraj opisal - materinski instinkt se po mojem mnenju ali ni popolnoma razvil ali pa je ostal v podrejenem položaju do drugih potreb in želja. Pazi, govoriva o 4-mesečnem dojenčku, dilema mlade mamice pa je zanjo očitno dosegla katastrofične razmere - ocenjujem, da če obstajajo okoliščine, kjer ti drugi postavljajo pogoje, ki so med seboj nezdružljivi (družba in babica pravijo "brez otroka, prosim") potem v to poslanstvo spada tudi soočenje s takimi okoliščinami in ne prelaganje odgovornosti niti na taščo, niti na družbo - za otroka v prvi fazi še vedno mora poskrbeti ona. J.ebiga, na dveh stolih istočasno je težko sedet , sploh če sta vsak sebi...
Tvoj odgovor razumem v smeri, da vse mame imajo isto poslanstvo. Ene ga izpolnijo, ker imajo popolnoma razvit "materinski instinkt", druge pa morajo na tem delati, saj ga niso popolnoma razvile. Nic pa nisi povedal katero je to poslanstvo? Se ti ne zdi taksna postavitev sporna?
Ce se separacija iz simbioticne zveze postopoma zacne vpeljevati tam nekje okoli tretjega leta starosti otroka, kot si omenil v prejsnjem postu, in ce je le ta simbioticna povezanost odvisna od "materinskega instinkta" otroci, ki so v zgodnjem otrostvu loceni od bioloske matere nikoli ne dozivijo simbioticnega odnosa? Kaksne so posledice tega? Po tem kar sem tukaj prebrala ze enotedenska locenost izzove hude posledice ocitno, saj v nasprotnem primeru ne bi mamico tako obsojali in se nad njeno zamislijo zgrazali ter klicali k odvzemu otroka, prijavami na CSD in podobno. Potem takem so posvojeni otroci, otroci, ki so ostali brez mamice trajno psihicno oskodovani in poskodovani otroci?
Pravis v prvi fazi mora za otroka poskrebeti ona - oce pa do tretjega leta starosti otroka dokler postopno ne prevzame svoje mesto ob zakljucevanju "simbioticnega razmerja" med materjo in otrokom pa nima tako primarne vloge , ne glede na to, da je enako stars kot mama? Ocetu torej sama narava stvari preprecuje, da bi kvalitetno in ljubece poskrbel za otroka, ker manjka "simbioticnost"?
Morda bi res premislili koliko je ta simbioticnost realna in koliko druzbeno pogojena.
Dober clanek povezan s to temo se najde na:
http://pristolic.freehost386.com/materinski%20instinkt,%20mit%20ali%20resnica.html
_____________________________
http://www.youtube.com/watch?v=h-8PBx7isoM&feature=related
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
In še to mislim, da SE otroku spremeni. Posledice se pokažejo kasneje v življenju, ko se pokaže odsotnost starša zaradi egoizma oz. zaradi bolezni. 
