Nika v službi
|
Valla, super slikice! Kakšna cukra! Nekaj posnetkov mi je res ful všeč, npr. tista, kjer je Tilen povsem od blizu slikan iz profila in se nežno smehlja, pa mala božička sta luštna in tista, kjer Nik lupčka Tilna. Srčki, res! Vratolomna Nikova poza ob vlakcu in stolu pa itak. In seveda, da ne pozabim omeniti in pohvaliti tvoje slike! Res si umetnica!
Benika, tudi tvoje slike so super, najbolj všeč mi je serija "jem torto z rokami". Jakob je tak sonček, tako lepo se smeji in take krasne modre učke ima. Angelček. Sicer pa je videti, da je Beni pogrešal torto.... Kakšna mama - zakaj pa nisi še zanjk spekla ene? Aja, pa famozno svečko ste imeli na torti - kje si jo kupila?
Drugače pa bi rada z vami podelila dogodek današnjega jutra, ki mi je dal misliti. Kako nam je dobro, kako smo lahko srečni, ker imamo službo, toplo pisarno, zdravje, ljudi, ki nam pomagajo v stiski...
V službi sem bila zgodnja, bilo je nekaj minut čez sedmo uro zjutraj, ko pozvoni na vratih. Ker sem vedela, da naše tajnice še ni, odprem jaz in grem naproti, ker je bil "obisk" pravzaprav zame. Odprema za Francijo. Imamo nekega slo-prevoznika, ki vedno pobira robo ob torkih za našega francoskega kupca. Pride vedno isti človek - mlajši moški, prijazen, skromen, preprost. Danes ima v naročju malega fantiča, ki se ves trese od mraza in preplašeno, zaspano gleda okrog sebe. Se vsa raznežim in vprašam, kako to, da ima sinčka s sabo. Pa reče, da ni šlo drugače, da sta mamico morala peljati v bolnico (nisem spraševala po podrobnostih) in da ga nima kam dati. Še pred pol peto zjutraj sta štartala iz Slovenj Gradca s tovornjakom, da bosta pravočasno pobrala robo v Ljubljani in jo odpeljala v Francijo. Meni sta se zasmilila v dno srca. Sem šla z njima dol v skladišče, vzela malega v naročje in z njim hodila naokrog, medtem ko je očka nalagal naših 20 kartonov v tovornjak. Mali ni nič jokal, le preplašeno je gledal okrog, pa mene in viličarja, škatle, palete... Občasno si je pomel učke, ker ga je očka dvignil iz spanja, ko je prispel do nas in stegoval ročice proti zvitku tiste ovojne role z bunkicami, ki mu je bila zelo zanimiva. Dečko je novembra dopolnil komaj let dni. Mala topla "štručka" brez mamice med tujimi ljudmi, v hladnem jutru.  Kar solze so mi silile v oči, ko sem se poslavljala od njiju, nisem si niti upala vprašati, ali bo šel mali res z njim v Francijo ali ga bo spotoma uspel komu oddati v varstvo. Kakšne stiske preživljajo ljudje! Res se me je dotaknilo tole danes, še zdaj, ko to pišem, mi gre kar na jok. Kruh je za nekatere tako trd, jaz pa pijem kavico v topli pisarni... Najraje bi kar sama to robo odpeljala, pa pustila njiju dva v toplem zavetju doma..... Ubožčka.
Valla, da ne pozabim odgovoriti na tvoje vprašanje - mi se igramo skrivalnice, pojemo, plešemo, se pogovarjamo in igramo vloge, prav tako štejemo avtomobile in ugotavljamo znamke avtomobilov, gledamo, katera številka avtobusa gre mimo (če se vozimo po Ljubljani), zdaj, ko je sneg, s palčko pišemo in rišemo po snegu, delamo kepe in se kepamo. Doma Nika zelo rada navija svoje CD-je (vedno pove, čigave pesmice bo dala noter - npr. bom dala Benijeve pesmice, št. 2, tam je "Majhna sem bila" ali pa bom poslušala Anžetove pesmice, V noči tej - tista ji je sploh blazno všeč - hvala, Benika, hvala, 2ursae!) in ob njih pleše in skače po najini postelji. Asociacij se še nismo šli, je pa dobra ideja. Vroče-hladno se tudi občasno igramo, v kombinaciji s skrivalnicami (ko skrivamo določen predmet).
Sicer pa je zadnji čas hit spomin, domino, Lotti Karotti in Črni peter. Imamo dva - Barbie varianto (ja, Benika, ta je bila hudo aktualna, dokler nismo pred dnevi dobili "klasičnega") in klasičnega Črnega Petra. Ta mala ima ful srečo in ponavadi zmaga. In kako zna že goljufati! Za crknit! Le po komu ima to?!
Zdajle me pa kličejo na sestanek, se oglasim še kasneje.
_____________________________
..... Poljubi me nežno, ko drugi hitijo, povabi me v mesto, ko drugi že spijo.... Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi, ljubezen ni reka, ki teče po strugi.....
F. Lainšček
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. Zoprno mi je, ko me prestavljajo iz enega na drug konc in moram dobesedno kidat zaostalo delo za drugimi. Po drugi strani pa pobožno upam, da bom imela job vsaj do 20.2.2009, ko mine leto dni... 
), včeraj smo se šli pa sankat na Janče. Evan je ful užival, kje probal tud smučat in mu je kr šlo, sploh smešno mi je blo, ko je kar znal se obrnit in hodt s smučkami...Ampak je pol odnehal, ker so ostali otroci tam skakali in bi on tud. Ruben je pa na začetku se prevrnu na obraz v sneg, potem je bil trd kot dila - ga sploh nisem mogla dat na sanke, na koncu je pa samo jokal in se k meni stiskal. EDino mal se je potem umiril, ko smo ga nekak dali v tiste plastične bob-sanke in je sedel not in žvečil keks. Ko je pa prišel Ean in ga začel vlačit okrog, so ga bla pa sama usta in se je ful smejal... 
To je težka štorija. Ko smo se začeli pogovarjat o sankanju, smo ugotovili, da sva midva čista revčka kar se škornjev oz. buck tiče. Jaz sicer imam ene, ampak so mi tako tesne, da komaj hodim v njih, da bi vanje kakšne debelejše nogavice obula, lahko samo sanjam. Tomaž pa - sirota.
. In pa seveda moja dva fakina. 
Da ga res nima kam dati? Upam, da z mamico ni kaj hujšega. 
. 
Zadnji dve sta od Vida, ko je bil še majhen. 
