ronja
|
kika, dobrodošla! Kar vprašaj, kar te zanima, pa tudi net ni neka hudo zapletena zadeva - za take namene - kadar rabiš kako preverjeno informacijo, kjer lahko vir citiraš, je pa druga pesem...
PDP = predvideni datum poroda,
morfologija je pregled, ki ga imaš enkrat od 19 do 24 tedna, to je 2. UZ, ki ti ga naredi tvoja g. in kjer pogleda, kako izgledajo vsi glavni organi (pogleda, če ima srček 4 prekate, če dela sečni mehur (tako vidi, če dela vsaj ena ledvička - to je dovolj, da človek živi), če se lepo vidi hrbtenica, rebra, trebušna prepona, jetra,...)
Če te še kaj zanim,a kar vprašaj! Nič bat, stvar (nosečnost in porod) ni tako zapletena - sploh ker itak nimaš izbire . Jaz sem po navadi tu dopoldne, ampak ti bomo vse z veseljem odgovorile, kadarkoli boš vprašala.
Glede poporodne depresije se lahko precej pripraviš, če veš, da si nagnjena k temu. V porodnišnici LJ. imajo eno zelo fajn psihologinjo, ki je specializirana za ginekološki oddelek: torej za nosečke, ženske, ki bi rade zanosile, pa ne morejo in za mlade mamice s problemi. Je res ful prijazna in te bo sigurno vzela na pogovor, pa se potem lahko nanjo obrneš še po porodu. Jaz sem jo videla samo na predavanju na MŠ, samo je res tak topel človek. Potem je pa še ena psihologinja, ki se ukvarja prav in samo s temi poporodnimi depresijami, smo jo imeli na predavanjih, ko sem delala izpit za vaditelja dojenčkov, lahko izbrskam ime, če te zanima.
Sicer je pa v glavnem s temi stvarmi tako, da je vse v glavi , mal heca, malo pa res. Povej, kar te tare, ali lubiju,prijateljici, ali sem nam, nima veze, samo da ne potlačuješ stvari v sebi, ker se nagrmadijo in potem izbruhnejo kot bolezen...
Če si nesigurna, ker si mlada (sklepam po tvojem niku - računam, da si stara 24 let, mam prav?), si poglej par tem na družini in partnerskih odnosih, tam je ena tema prav mladi starši- boš videla, da nisi edina...
Če te skrbijo finance, probaj med  kaj delat prek šs, da si nabereta malo rezerve za kasneje, ko ne boš mogla toliko delat.
Če te starši ne podpirajo, potem si naredi eno obrambo okoli sebe, da te to ne bo preveč prizadelo - vsi moramo odrast in pod to se šteje tudi to, da nam mnenje naših staršev ni več sveto.
Napiši si ljudi, ki te podpirajo, da boš videla črno na belem, da nisi sama.
Skratka: poporodna depresija se ne zgodi kar tako sama od sebe brez razloga - vedno je razlog! POporodna otožnost, ki nastopi 3. dan po porodu, ko je znaten padec hormonov, je sicer res zelo pogosta (baje pri 80% vseh mladih mamic), ampak to izzveni v nekaj dneh in vse kar mamica takrat rabi, je objem ljubega  , pa je vse ok, to ni prava depresija, ni klinična bolezen. Jaz je nisem imela, niti otožnosti niti depresije, tak da teh izkušenj nimam, vem pa precej teorije, ker smo se pač to učili .
POtem imaš pa še dve obliki: lažjo poporodno depresijo, ki se pojavi v 20-30% mladih mamic, ima pa vedno razlog - recimo, da se ne počuti kos svoji nalogi, da se ustraši, da ne bo zmogla, da ji nihče ne pomaga, da se spreta s fantom, ima take ali drugačne probleme, skratka - navadno pa ni bila pripravljena na materinstvo. V nekaj % pa pride do klinične depresije, ko je potrebna lahko tudi instutionalizacija in zdravljenje z antidepresivi,... ker je lahko taka ženska nevarna sebi ali otroku. Ampak to so res skrajni primeri, to se ne pojavlja prav pogosto.
Mislim, da je najbolj pomembno to, da si ne predstavljaš materinstva samo kot nekaj rožnatega in super prijetnega. Bolj kot si pripravljena na resničnost, lažje ti je. Jaz sem bila prepričana, da bo grozno, zato sem se imela super, ker sem pričakovala precej hujše napore... Pa moja mala ni nič spala, recimo. Pa da veš, ad se ti bo življenje spremenilo in se ne trudiš ves čas biti to, kar si bila prej - otrok pač prinese spremembe, ene so dobre, druge pa nezaželene, ampak spadajo zraven. To je dobro, da se že prej zavedaš. To ti pišem, ker se mi zdi, da s "saj bo vse ok" nič ne rešiš, ker ko prideš do problema, si čisto nepripravljena nanj, če te nihče ne opozori. Zato se mi zdi zelo dobro, da razmišljaš o tem, da se ti poporodna depresija lahko zgodi in kaj narediti, da se ti ne bi.
Največkrat in najhujše depresije dobijo namreč mamice, ki se prej niso tega nikoli vprašale, ki so bile prepričane, kako bo vse super in oh in sploh... Ki so imele veliko različnih stresov na kupu: recimo da se v istem letu poročiš, preseliš, dobiš otroka, mogoče še končaš šolo ali pa jo pustiš... To je veliko za kratek čas in tvoja psiha težko prenese, če ni pripravljena. Zato ni nič narobe, če razmišljaš o tem - to ni pesimizem!
Nekatere mamice ubija rutina (mene ni, ker se mi ni zdelo tako rutinsko, veliko sva bili lahko zunaj, kmalu sem začela športat, počela še druge stvari...) in pa dejstvo, da se ti prioritete zamajejo: nimaš časa ne jest ne spat in tako v bistvu niti osnovnih potreb nimaš pokritih, kje so šele vse tiste višje (realizacija svojih idej ipd...), vsi te gledajo kot mamico - to je nekaterim zelo grozno, so pa mame dostikrat same krive, ker se ne znajo več o ničemer drugem pogovarjat,... Ma, tega je za par strani napisat;) POvej, če te še kaj zanima, malo opiši svojo situacijo, če nočeš javno, lahko tudi na ZS, pa ti bomo probale pomagat, da se ti to ne zgodi, okidoki?
ulla, hvala bom probala naslednjič - sicer si zdaj po navadi dam copy paste že prej za vsak slučaj, ker se to pač tako pogosto dogaja in ko parkrat napišeš cel roman, pa ti ga zbriše, se naučiš . Mam pa tudi jaz mozillo, she's simply the best .
Hehe, seveda tudi midva nisva puščala Ronje same v stajci - saj je ne bi mogla, ker nimam kam it, hehe. Samo ona je ni marala pa pika. Od zunaj je probavala dosešt igrače, ki so bile not, če si jo dal pa not, pa jok. Pa je nisva silila - če noče, pač noče.
Meni ni bilo problem bit v porodnišnici 8 dni; ko sem dobila malo iz intenzivne v ned. ob 12h (rodila v pet. ob 8h), sem bila srečna, ko je dojenje steklo (čeprav zelo boleče), pa sem bila sploh v  . Čeprav je bil lubi na službenem seminarju v Splitu, recimo. Vse je stvar perspektive . Me smo bile 3 ali 4 v sobi za 3, ena je imela ogromno obiskov, ampak mene ljudje, ki mi niso blizu težko spravijo ob živce. Od vsakega se lahko kaj naučiš.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
se pač splača potrudit. Vem, da me nič drugega ne bi ustavilo, tudi zlomljena noga me ni, sem šla povsod z berglami... Ampak tole je pa nekaj drgega, tu sva odgovorni za najina otročka! Se bova spodbujali med sabo, pa ne bova preveč reskirali, ok? 
in se zbudi samo kadar je lačen in potem me pride malo pogledat v dnevno ali pa za računalnik
ali 
? 
Jaz sem imela te sabo v porodnišnico za vsak slučaj ( mi je prijateljica priporočala)-ker ne stanejo veliko , pa jih nisem rabila. 
čisto za vsak kamenček, list, rožo, smet se je blo treba ustavit in občudovat, prešteli sva vse mravlje in podobno
mi zgleda tud zdej ne bo ušlo...zgledajo kt eni stebri, pa pečejo me....jih morem malo v luft porinit... 
