sanwebdra
|
kinnie , saj imamo vsi takšne ljudi okrog sebe, eni/ene bližje oz. vsakodnevno, drugi/druge pa občasno ... glavo gor, imajo pa tvoji otroci botrca servis, kar je včasih še bolje ... denar pa, itak je sveta vladar - popolnoma razumem vse uni/vs izobražene s povprečno plačo, ki pravijo, da se ne da preživet. Jaz moram z VII. stopnjo sploh iskat službo in to že sedem let (to mi je nagrada za redno opravljanje izpitov v roku in diplome pri 22-ih), kjer sem ponavadi plačana slabše kot nekdo s srednješolsko izobrazbo! Hkrati pa mi je uspelo nabrat komaj nekaj čez dve leti delovne dobe ... Tako da, če ne bi imela pomoči staršev in če ne bi znala skromno živet, adijo mare! Ker denarna socialna pomoč ni dovolj niti za en pošten nakup v trgovini z živili. In potem si privošči otroka - jaz se zelo dolgo nisem odločila zanj ravno zaradi finančne nesigurnosti. Kako naj skrbim za otroka, če pa še za svoje potrebe ne zmorem. Pa ne, da ne bi hotela. Samo delati mi pustite. Da si lahko zaslužim dovolj za "normalno" življenje. Da ne bom za vsak nakup preštevala euričkov, da bo moj otrok lahko jedel originalni Fruchtzwerge in ne tistega iz diskontnih prodajaln, da ji bom lahko sama (no, skupaj s partnerjem) omogočila, da se bo normalno razvijala, da bomo celo lahko šli na kak izlet ipd. Da bi imeli višjo kvaliteto življenja, kot pa vsak dan razmišljati o tem, koliko položnic me še čaka, ker je prejšnji mesec nekaj crknilo in fonda za nenapovedane stroške enostavno ni. Ker bi rada imela novo sedežno, takšno, na katero se bi lahko stisnili vsi trije in uživali v majhnih trenutkih sreče. In še je takih želja. Največja pa je, da ne bi živeli za: "Takrat ko bom pa imela službo ...." Mogoče pa tokrat bo uspelo, si mislim in še enkrat grem na pošto in oddam ponudbo za zaposlitev.
_____________________________
Ko te dete vpraša, čeprav nikoli nismo doma imeli prižganega Big brotherja: "Mami, si jedla sir?"
|