Čmrlika
|
19.4.2008- Dan, ko se je rodila najina Taja
Sem vedela da bo prišel tudi ta dan, in sem vedela da bo prišel prej…Tako kot sem tudi od prvega dne zavedanja nosečnosti vedela da pod srcem nosim punčko…Najino punčko Tajo…
Grozno razočarana bi bila, če to ne bi držalo…zaradi občutka, da mamice vedo kaj nosijo…saj drugače mi je bilo vseeno…
In vseeno mi je bilo tudi kdaj bo miška prišla na svet…Sem govorila: »Ona že ve, kdaj bo njen trenutek…« in niti enkrat me nihče v zadnjih dnevih ni slišal reči, zdaj pa imam že dovolj, naj končno že pride.. Na vsa vprašanja, če mi je že tečno in odveč, sem vedno odgovarjala da ne! Res je bilo tako. Najina nosečnost je bila prečudovita izkušnja…do zadnjega dne, do zadnjega trenutka poroda…
Jutro prej sem srečala sosedi in ena izmed njiju me je vprašala:« Kaj zdaj, kdaj pa greš ti rodit?«in jaz sem ji odgovorila:« Imam nek občutek da danes…« mi je takoj odvrnila, da je tudi ona tako rekla in šla naslednji dan rodit…Hja, sem si mislila, mogoče pa se to res čuti…
Eh…čisto nič mi ni v tistem trenutku manjkalo…navaden nosečniški dan brez vseh težav je bil…Do popoldneva, ko sva si s prijateljico skočili v objem, ker je tudi sama drugič zanosila… Moje veselje ob njeni novici je bilo tako, da sem rekla, ne vem če ne bom zdaj jaz kakih popadkov dobila od veselja...Ona je odšla, meni pa se je čez kako uro začelo dogajati…kot sem rekla vsem kasneje, me je malo črvičilo-kot menstruacija…pa minilo, pa čez čas spet…pa zvečer malo močnejša menstruacija… Moj lubi pa na službenem pikniku, zaradi katerega pa mi res ne moremo danes rodit…  Ja, kar nekaj časa prej sva se hecala in sem gnjavila, da na tem pikniku ne bi pil , v primeru, da se kaj zgodi, da bo lahko zbran in z mano v porodni.
Čutila (vedela?)vam pravim…Hahaha, skoraj se je zgodilo ravno to…Ko sva se slišala sem mu vseeno rekla, da pa mene nekaj daje…čisto tako naj me ima v mislih…Pa je spet minilo…Vroč tuš je vse skupaj umiril…
Kaj pa je bilo tisto pred tuširanjem mokro na ščitniku perila, pa še zdaj ne vem… mogoče je odteklo ravno toliko plodovnice, da je zmočilo celega…Sem tudi to lubiju v sms-u napisala…In hvala bogu je prišel kar hitro domov, pa še zdaj ne vem zakaj…baje da ne zaradi mene. No, saj ni važno. Mi je predlagal, da če se je umirilo pa greva ajat, ..in sva šla …Sem spala kot ubita do sedme ure zjutraj, ko se je spet začelo…Tokrat drugače…Spet sem vedela, da so to popadki, tako kot ve vsaka mami, pa čeprav se ji dogaja prvič….kot meni…
To so bili kar eni krči, ki so držali, pa spustili, in meni je uspelo še do devetih kar malo zaspati vmes… sem pa dragemu rekla, naj bo na eno uho buden, da se mi zdi da bi lahko to bilo to…
Nisem ga hotela obremenjevati, ker je bil »utrujen« od piknika…pa nekako sem mislila, če to ni to, mi bo ful hudo da sem povzročila lažen alarm in ga zbudila. Okrog devetih sem vstala in začela malo pogledovati na uro…Ugotovila sem, da se pa to res kar na neke iste razmake pojavlja…in spet pravim lubiju da je pa to že nekaj…Začelo me je tudi malo skrbeti, ker kljub temu, da sem dregala v trebuh nisem čutila najine pikice. Ni in ni bilo odziva…Sva se potem z lubijem, ki je bil še kar v postelji, odločila,da se pa grem malo pokazat v porodnišnico…da vidimo, kaj je s punčko…. Šla sem pod tuš, najinemu bodočemu atiju pa je vmes uspelo vstati in se prestaviti pred TV…kot da mi ni najbolj verjel, da nekaj dogaja… In jaz? Pridem izpod tuša in mu začnem trobezlati , da se pa meni še čepek ni odluščil,in da pol sigurno ne morem še it rodit.. Hahaha…če bi šlo vedno pri vseh isto…V spodnjem perilu sem poplesavala po dnevni sobi na turbo angelse in njihovo zabavo…lubi pa se mi je tako smejal…Aha, še vedno se mi je dozdevalo, da »danes bo zabava«…Medtem sem ugotovila, da se popadki dogajajo že na 5 min.…Še dobro, da sem si nosila uro s seboj po stanovanju… Edino…pikica še kar ni nič brcala…ni se hotela javiti, kot vsako jutro poprej…
In jaz ne bi bila jaz, če ne bi naredila na brzino še par slikic preden sva šla…Dobro da sem jih, ker so res lep spomin…pa spuščen trebušček se tako lepo vidi!
Končno sva šla…se samo pokazat…
V porodnišnico sem prišla ob enajstih, povedala, da me nekaj špika na 5 min, pa da dojenčice ne čutim…Hop na mizo.Bila sem že 3 cm odprta…Kakšno navdušenje in olajšanje obenem…olajšanje v smislu, da nisem lubija brezveze dvignila iz postelje…spet me je vse drugo skrbelo bolj kot to da bo treba rodit.
Ja, že ko je odprla vrata sem vedela, da me je v roke dobila krasna ženska…takoj se je videlo. Res sem vesela da smo imeli ob sebi tako krasno babico…Uredili sva papirje, ker sem jaz še vedno lepo pridno lahko čičala, kljub že kar fino intenzivnim popadkom in kar kipela sem od navdušenja…in niti za sekundo, tako kot nikoli prej, me ni postalo strah! Atija sva poslali še na kavico in nekaj pojest…je rekla babica pojdite, ker lahko traja…To je bilo to, nobenega klistirja, britja…Hvala bogu! Potem sem preživela najhujšo uro v porodni sobi, ker ni bilo mojega dragega še ob meni, ker sem klicala za epiduralno, a v sebi že tako in tako bila pripravljena, da je itak ne bo,ker je to Maribor  in še sobota je bila…ker sem si predstavljala, kako bo šele bolelo če že zdaj tako…Še dobro da je ctg tako lepo predvajal zvoke srčka najine pikice. Me je vsaj to malo pomirjalo. Priznam, sem v sebi upala, da bi mi moja sestra uspela urediti, da bi le bila…ta presneta in tako zaželjena epiduralna ...Ni šlo, in seveda je bila, ne vem zakaj, v skrbeh zame. Poklicala je v porodno, in povpraševala kako sem…Joj, joj! Moram povedati, da sta moja mami in moja sestra bili doma čisto presračkani-kako bom pa jaz ,njuna mala hčerkica in sestrica rodila…No, jaz sem babici za pultom rekla, naj ji reče, naj ne gnjavi, da sem super…Ženska pa me vpraša:« A vi to resno?« Potem je obrnila slušalko proti porodni, da sem se sama zadrla, da boli ko pes…z nasmeškom v glasu… Joj so se mi smejale…pa saj takrat še ni tako bolelo,sem se res še hecala. Pa ne za dolgo. Popadki so bili seveda vedno močnejši, in težje sem prenašala te, sama brez lubija, kot tiste kasneje…Ja, najin ati je bil v veliko pomoč in oporo…Hvala mu iz srca!  Pa tudi babici, ki je ves ta čas, ko sem bila še sama, skrbela lepo zame…kasneje pa sploh…Vse me je povprašala in predlagala kaj bi naredili…Ker mi ni odtekla plodovnica sva predrli mehur ..in dala mi je protibolečinsko »vodico«, in kasneje še eno…Brezveze, res, spet so se mi smejali, ko sem ji rekla, da mi raje naj ne daje več, če mi bo spet dala to vodico, ki en d… pomaga… Humor me pač ni zapustil še tako hitro…
Potem se je naenkrat začelo s popadki zelo dogajati ,se mi zdi da so bili kar na minuto in pol… pa saj mi je babica tako tudi povedala…Končno je prišel moj dragi, v tisti lepi zeleni opravi, z nasmehom na ustih in s pripombo:« Dober dan gospa, jaz sem danes vaš ginekolog«…jaz pa med popadkom v smeh…Takoj se je vživel…me pocartal, povedal nekaj vzpodbudnih besed, in sama njegova prisotnost, me je takoj spravila v boljše razpoloženje…če si sploh lahko razpoložena med porodom… Popadke sva poskušala lepo po naučenem predihovati…ja če verjameš…meni to ni šlo in res hvala babici, da me ni gnjavila še s tem. Svetovala mi je, naj pač diham kakor mi najbolj ustreza, da bo tako najboljše…
Res je bilo…in med temi popadki in dihanjem mi je lubi veselo pripovedoval, kaj je počel to uro ,ko je šel na kavo, in kako so se vsi moji mamici smejali, ko je kar pustila na pol poln voziček z nakupom v trgovini, in prosila prodajalko naj pospravi nazaj, da ona več nič ne more, ker bo skupaj padla od skrbi, ker je njena hčerka šla rodit…Hahaha…moja mami pač…paničarka…
Vse skupaj se je še bolj stopnjevalo…v sosednji porodni je eno dete že zajokalo, in zaželela sem si da bi bilo že moje…je bolelo-priznam…lubiju sem skoraj polomila dlani…Na našo srečo sem se hitro odpirala, po eni uri na 5 cm, po naslednjih tri četrt ure na 7 in potem na naslednjih tri četrt ni bilo več drugega komentarja kot to, da smo super in da kmalu bo…
Vse skupaj je trajalo zame kratke 4 ure…in bolj je vse skupaj šlo h koncu bolj je bolelo in prepričanje da ne bom zmogla je postajalo vedno večje. Sem večkrat ponovila, da sem mevža…pa me je dragi tolažil,da ni res, da jaz to zmorem…pa babica tudi…Ob nekaj zadnjih krikih sem celo spraševala če sem preglasna… moja narava pač…vedno razmišljam bolj o drugih kot o sebi…
Ne morem več! Ja, tudi to sem na koncu nekajkrat izdavila, v sebi pa iskala še zadnje atome moči in se hkrati tolažila, da sem čisto blizu…da pri drugih traja lahko dosti dlje…saj sem komaj tri ure in pol na mizi…Pomagalo mi je…
Naenkrat so se začeli zbirati neki zdravstveni uniformiranci v moji porodni sobi, jaz pa takoj:«A je kaj narobe, da vas je toliko?«. Spet vsi v smeh…so mi le razložili, da še enkrat pritisnem, in bo glavica zunaj…Joj, jaz pa že čisto brez moči…In malinov čaj, ki sem ga pridno pila je pomagal, vsaj toliko, da so mi presredek morali le minimalno prerezati…In potem sem pritisnilaaaa……..
Vsi prisotni razen mene so zagledali to našo črnolaso glavico, razen mene seveda…Potem je sledilo vprašanje naše babice, kakšnega spola je, kaj bi stavili.  Njim je bilo vse skupaj zabavno iz razloga, ker jaz nisem hotela in upala ob sprejemu povedati kako bo otroku ime, ker nisem bila prepričana v spol…Namreč obakrat, ko smo spraševali po spolu je moj ginekolog določil zanimiv spol…«Punčka-ne me za besedo držat«. In kakšen je to spol? Ja, na nuhalni svetlini pa je dr. Pelkičeva kar suvereno dejala, da je deklica…Ampak…Tako nismo bili prepričani do zadnjega…
Na hitro so izjavili vsak svojo stavo…pa še jaz sem dodala, da itak vem, da je baba….Spomnim se edino še, da je ena izmed njih rekla:« Aaaa, take laske pa lahko ima samo pupa!«. Jaz pa v takem adrenalinskem pričakovanju…spola in popadka…Res se je odvijalo s svetlobno hitrostjo in babica vmes pravi :«Kaj je mami,kaj bo?, vi povejte«…Sem uspela izustiti samo še-POPADEEEEEK!!!!!!
In je bila zunaj…Najlepši jokec kar sem jih kdaj v življenju sploh slišala…moj pogled pa v njo…in kaj vidim?!! Popkovino namesto lulice…in hkrati slišim najinega atija:«Taja je…«.
Ob 15.37 je lučko sveta zagledala najina črnolaska…najina punčka… Velika 48 cm i težka 3030g… Ponosni ati je svečano prerezal popkovino in uspel pred mamico potočiti solze sreče. Takšnega ga še nisem videla, in dvomim, da ga še kdaj bom…Preden sem v miru in olajšanju zadihala so se vsule tudi meni…Piko sem dobila pod spalno srajco na prsa…kakšen občutek,…Atijev objem…Sreča!
Sledilo je šivanje, ki je zame bilo skoraj bolj mučno od samega poroda…tako nelagoden občutek…novopečeni ati je medtem moral ven…pravi trenutek, da je veselo novico hitro sporočil naprej…Sledilo je triurno počivanje v porodni, cartanje atija in njegove princeske…prvo dojenje…prve slikice…prvi telegrami…prva sms voščila…Neopisno in nepozabno…Tudi brcike sem še kar čutila… in se v istem trenutku zavedla, da jih ni več tam noter, da je moja punčka že tukaj…Smeh…
Pogrešala bom trebušček, vsaj še nekaj časa, ker je bilo lepo…tako kot bo od zdaj naprej imeti dojenčico ob sebi…
Spet sem vedela…Naredila sem veliko delo! Poklonila sem življenje mojemu malemu sončku, moji mali ribici, ki je naslednji dve uri po prihodu na svet tako živo in pisano gledala s svojimi velikimi temnomodrimi očkami, da je bilo veselje…Ne, niti malo nisem bila utrujena, in v sekundi sem čisto zares vse pozabila…
Rojstvo moje Taje je zame postalo najlepša izkušnja in preizkušnja v življenju doslej…In še enkrat več vam povem…..VEM-življenje je zdaj, ko sem postala mami lahko samo še lepše…
Nataša
< Sporočilo je popravil Čmrlika -- 12.6.2008 11:49:50 >
_____________________________
Sreča je iskanje, je ti in tvoja pot.
Najina sreča je prišla 19. aprila 2008....naslednji paket sreče je z nami od 21.februarja 2010...Naša pot je zaključena in da...iskanje se je splačalo...srečna sem !
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. Glede tašče, zadeve postanejo slabše s prihodom
.Njim se zdi, da jim ne dovolimo do vnukov, saj bi bile skoz z njimi, nam pa da pretiravajo...Glede nasvetov tašč pa še ne vem, mi še ne teži z njimi. 
ali 
? 
