dskubin
|
Čau! Bolezni kar ni in ni konc. Eni ozdravjo, pa so že drugi v vrsti . No, mi smo zaenkrat zdravi, premagali to neki, kar ne vemo, kaj je blo, al bakterija, al viroza, al kaj druzga Vsem borcem pa polno pest , da čimprej zmagajo. Mi smo lepo vreme dodobra izkoristili, zunaj smo kolkor se le da (kar je seveda poznati na čistoči doma, ampak bo že, ker zdej pa res ne grem glancat ). Evo dokazi: Domov smo šli predčasno, ker smo imeli dogodivščino, ki ne rata glih vsak dan, no, če smo prav pošteni, niti ne vsako leto . Kot vedno smo s sabo tovorli ceeeel kup igrač in kaj se zgodi - mimo pride cela kolona staršev in otrok (vrtec je šel popoldan na nek pohod). Valda so malcali v San Simonu in medtem, ko so starši veselo počivali, se je nam (predvsem pa našim igračam) pridružil ducat otrok, ki se je boril za igrače (našedva pa kot 2 loleka, nič jasno, ker so bli mal večji). In ti otroci meni nič, tebi nič raznesejo igrače po celi plaži, ko so pa odhajali, jih je moj opozoril, da če so si že sposodili, bi lahko vsaj nazaj prinesli, ne pa da pustijo na čisto drugem kocu - reakcija staršev: "Ne, tega pa že ni naš odnesel" **bemu, če sem ga pa cel cajt gledala, da kam bo odnesel kopača, pa ga je šel mami in fotru pokazat in pol oni, da ni njihov mulc bil. Ej eni so pa rez brezobrazni - namesto, da bi se zahvalili, ker sva sigurno več kot pol ure čuvala celo gručo otrok, ko so starši afne guncali 50 metrov stran. Aja, dogodivščina, sm skor pozabla. Een od teh otrok je vrgel (no, da bo lepše, "mu je padla") ena posodica v morje. Starši nič, kratkomalo so pobrali otroke in šli, niti opravičila, nič. Kolk me to jezi, ko se ljudje delajo neumne in nevedne in slepe in gluhe. Mi smo se nekaj trudli z metanjem kamečkov ampak posodica je bla vse bolj daleč. In moj valda je ne bomo pustili, gre po eno dolgo vejo - nič, še vedno predaleč. In pol privleče eno ogromno skalo (ma res ogromen kamen), meni niti ni blo jasno, kaj bo s tem naredu - sm mislila, da si bo delal nekako potko bliže posodici. A ne ne, on jo zaluča direkt pred nas (ki smo tuhtali ob strani, kako bi prišli do posodice, k to je oh in sploh in naj posodica - seveda začenši bit taka točno danes, ko smo jo zagledali v vodi) v morje. Je zalilo mene in Draža od nog do glave - komot lahko rečem najino prvo kopanje v morju letos . Smo hiteli domov, kot munjeni, ker valda nismo imeli s sabo nič za preoblečt. Slik ni, je crknila baterija, kot vedno Ne, res nam ni dolgčas! Pa še moj mali veliki pomočnik, kaj bi jaz brez njega (ja, malo manj čistla, pa mal hitrej končala delo ):
< Sporočilo je popravil dskubin -- 17.4.2008 22:49:56 >
_____________________________
I don't know who you are - But you probably deserve a hug.
|