Bonnie_RR
|
IZVIRNO SPOROČILO: tinkatonka
No sej o moji ljubezni do moža nikoli nisem dvomila in ga resnično ljubim.
Ampak ko si ravno omenila, da ti tvojega moža pohvališ. Jaz nikoli ne rečem, ja super dragi enkratno si posesal stanovanje, a on meni mogoče reče "ej žena, tale majca je pa profesionalno zlikana ". To mi je skor tako, kot da bi se zahvalil po seksu. Ok če naredi dobro "ograjo", al pa če dobr skuha kaj (kuha itak enkrat na 100 let) ga seveda pohvalim, ampak za gosp.opravila pa nikoli, ker on se tud men konec koncev ne zahvali za pospravljeno stanovanje in pobrisan prah. Pa sej ni niti potrebe tukaj po pohvali. Pa sej ja ni otrok, da ga bom non stop nekaj spodbujala in hvalila. Najboljš, da mu začnem še čokoladke za nagrado dajat. Če boš to naredil, boš dobil.......
jezna, sem ker je samumevno da perem, da zlikam, da pospravljam, pomivam, sesam, hodim v službo, vozima malega v vrttec, ga pobiram........., če pa on to naredi (pa sej pomaga, ko mu JASNO daš navodila, ne bom rekla, da ni nič od njega), moram pa to štet za ne vem kako čast. Pa samumevno je da bo žena kuhala, pa da bo žena tamalga zrihtala, pa zanjga pakirala,....pa...še kaj je samoumevno. Sem očitno tud jaz ratala samoumevna.  Pa nisem ga jaz razvadla, ampak njegova mama, jaz mam pa zdej non stop konflikte z njim zarad takih in podobnih stvari, ki so v bistvu malenkosti, ampak blazno moteče. Vsak dan bolj. Enkrat se bom naveličala težit, ampak se bojim da bo takrat prepozno. Saj veste, da ženske marsikaj prenese, ampak ko enkrat poči pa ornk poči. Pa on tega sploh ne razume. On pravi, da spet neki težim in sploh ne vidi problema. Pač žena je tečna. On tko in tko ni nikol. Ja itak da ne, če pa nima bit zakaj. Jaz pa težim ker pregorevam.
Joj, tinkatonka... Tole je pa skoraj tako kot bi js to napisala. Res.
Moj je od 6.leta živel sam z mamo (sestra, ki je 12 let starejša, je šla kar kmalu od doma) in to je zgledalo tako, da mu je vse naredila, vedno vse pospravila, mu posebej kuhala (po željah, seveda), vedno je bilo vse spucano, zglancano... In potem je dragi (že kar podzavestno) pričakoval, da bo z menoj enako.
In potem sva imela (ne rečem, da tega nimava še danes, ampak gre na bolje ) nonstop konflikte glede hišnih opravil, pa pospravljanja za sabo, Nika v veliko večji meri rihtam že skoz js... Pri nama je tud tako, da je on v službi, js pač grem najmanj 2x na tedn na faks, drugače sem doma in potem avtomatsko pričakuje,da bom js vse naredila pa za vse poskrbela (pri tem se ne ukvarja z vprašanjem, koliko časa js porabim za učenje in vse kar paše zraven), njega pa cele dneve med tednom ni, čez vikend se je treba pa spočit za cel teden nazaj.
Tud pri nas to zgleda tako, da se moram vedno js zjutraj vstat, ati nej pa kr spi, ker je utrujen (mislim, za pop ), ko se kam odpravljamo, mi reče, da je on za 5minut zrihtan, na meni je seveda vse ostalo... Če kaj pozabimo, sem to, seveda, pozabila js.
Še zjutraj on tamalega do bunde zrihtanega samo vzame, odloži v vrtcu in gre dalje.
Mah, ful je tega... Sva imela v zadnjem času kar veliko krizo... Pač se vse skupaj nabere in potem poči. Js sem non-stop nekaj trobila in seveda bila "tečna", dragi se je pa enostavno nehal kregat - in poslušat.
Sva imela kar nekaj zelo resnih pogovorov, upam, da bo zdaj kaj bolje...
Midva sva se ob vsem tem precej odtujila in se nama je to ful začelo poznat na odnosu. Celo Nik je začutil, da je nekaj narobe in se je kar naenkrat res ful navezal na naju (skoz se nama nekaj stiska, pa božat se prihaja... To naju je res ful streznilo in zdej intenzivno delava na najinem odnosu, da se situacija popravi in pridemo spet do točke, ko je vse štimalo in sva se predvsem midva super razumela.
Pač oba popuščava (sva pa oba ful trmasta in se morava kar potrudit in stisnit zobe ) in se ful velik pogovarjava - tud to je v zadnjem času bolj zamrlo in je bilo skoncentrirano le na najnujnejše...
Je pa fajn slišat (sori, ampak res ), da imajo tud drugi podobne težave... Imam pa tud fajn prijateljico, s katero se o vsem pogovarjava in sva tud že ugotovili, kako so si moški neverjetno podobni in čist drugače razmišljajo kot me.
Primer: mojemu so recimo vse te stvari malenkosti, s katerimi se je brezveze ukvarjat in zaradi njih kregat, mene pa recimo vse skupaj ful razjeda, pa se živciram zaradi tega... Čist drugač no...
Tinkatonka, meni ob takih trenutkih res ful pomaga babji čvek s prijateljico, ki zna fajn poslušat, pa še kaj svetovat. Res. Sva bile na kavi tud po slabe 3 ure že, ker sva tolk obirale najine moške...
Ampak zaključek je bil vselej ta, da sta najina vseeno, kljub vsem napakam, nepogrešljiva.
_____________________________
Ponosna mamica dveh navihanih zakladkov, Nika in Vite.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
, če smo vsi razpoloženi, dobre volje in imamo čas drug za drugega, če pa je kdo slabe volje, pa se midva še kaj skregava ipd, zna bit pa tamali tud pravi 
. 
ko vidim, kako malo sem cenjena s strani moža. Pa sej mogoče ni v resnici tako. Pa so boljši in slabši dnevi. Ampak ko so slabši nič ni vredno, če kaj naredim, al pa če nič. V gnoju pa tud ne morem živet. In pol lahko samo pospravljam......Moj mož resno potrebuje JASNA in GLASNA navodila, ampak če ima pa občtutek, da ga komandiram, kar ga itak moram, ker se sam redkokdaj kaj spomni, ima pa takoj občutek da ga napadam in se brani, da on pa ne bo copata in ne vem kaj. 
No, potem pa isto vprašanje še jer.zi postavljam...
