tims
|
Vidim, da sem edina, ki sem pokonci. Naš se je odločil, da ima dovolj spanja in rovari tam spodaj, tako da sem se čisto razbudila. Malab, čestitke k poroki. Ko sem brala tole o poroki sem se spomnila na svojo . Midva sva se poročila konec marca in sem bila nekako v 26 tednu nosečnosti. Oba sva se veselila te poroke, ker sva ves čas kar nekaj odlašala. Enkrat ni bilo denarja, drugič spet ni bilo denarja, tretjič.... ja, spet razlog denar . Ko sem pa zanosila, denarja nisva imela nič več kot prej, pa nama je nekako uspelo vse uredit: rezervirat čas, prostor, nabavit obleke, torto in pač vse ostalo kar paše zraven. Jaz že od januarja naprej nervozna, moj pa me je tolažil, da bo vse ok, da itak ne more it nič narobe. Sva se odločila, da bova imela poroko samo za najbližje in tako nas je bilo 21. Vse je lepo potekalo do tiste usodne sobote. Zjutraj sva se zbudila, me je peljal k frizerju in ko sva bila namenjena domov, se je začelo: "Ti, a misliš, da mava vse pripravljeno? A znaš tisto obljubo, ki jo je treba dat v cerkvi? A srajca mi bo u redu? A ne da me čevlji ne bojo žulil?" In tisoč drugih vprašanj do doma. Jaz pa hladna, umirjena. Nič več mi ni bilo jasno. No, ko prideva domov, pa se moj oglasi: "Veš, jest bom kar enga jegra, mi je neki slabo." In tako je bilo ene par jegrov, še predno so prišli prvi gosti in predno smo se odpeljal na civilno poroko. In pred vhodom, ko so nas fotografiral, je moj stal kot kup nesreče, tako da sem ga dvakrat vprašala, če raje prekličeva vso zadevo. Naj pa povem, da sva bila pred tem skupaj že 13 let, od tega pa skupaj živela 4 leta. Pa da ne bo katera mislila, da sva stara . Potem se je vse lepo uredilo, le na matičnem mi je komaj prstan nataknil, ker so mi ful prsti natekli, tako da je bilo še in še smeha. Zjutraj se je zbudil ves mačkast, me pogledal in se ves blažen nasmehnil: "Ti, a si bla kej nervozna? Jest sem mislil, da bom, pa me ni nič zvilo, tako kot nekateri pravjo, da te tik pred zdajci malo zašraufa." No, ja, korajžni moški do zadnjega . In kadarkoli mu to omenim, pravi, da če se zavedam, kakšen korak je mogu on narest. No, upam, da vas nisem zamorila, zdej grem pa k mojmu supermenu nazaj spat. Če mi bo uspel.
|