pikica*
|
Dobro jutro punce! Kaj čem.....grem kar po vrsti . Št. otrok - mi bomo pri dveh zaključili. Najprej je bilo celo tako, da sva oba rekla, da ostanemo pri enem, potem pa je začel sanjat o tem, da bi imeli še enega. Meni so šli ob tem kar lasje pokonci. Še začetek tega leta sem se bila pripravljena na smrt skregat, če mi je samo omenil, da bi imela še enga . Potem pa me je počasi prepričal in sem začela razmišljat, da mogoče pa le ni to tako zelo slaba ideja. Takoj, ko sem rekla, da mogoče bi pa res poskusila, se je že prijelo . Zdaj bova pa morala resno razmislit o kakšni res zanesljivi kontracepciji, ker pri nama vedno rata v taprvo. Prijateljica pravi, da midva še gat ne smeva dat skupaj v pranje . Klarisima - držimo pesti, da se dete vseeno obrne na glavo. Drugače bo pa tudi tako šlo. Ne bo ne prvi ne zadnji . ElaM - upajmo, da bo pri tebi več sreče z ZO. Punce, še ene teme sem se danes spomnila. Občutkov po porodu. Se mi zdi, da je to vedno ena taka tabu tema. O tem nihče ne govori, potem ima pa veliko mamic težave sama s seboj,ker misli, d aje z njo kaj narobe. O čem govorim...o poporodni otožnosti. Sicer vsaka misli, da nje to ne bo doletelo, dejstvo pa je, da doleti 80% mamic. Na srečo so takrat, ko sem bila v P, dali tudi eno brošurico na to temo, tako da sem videla, da ni to nič groznega. Saj ne pravim, da bo vse to doletelo, je pa bolje, če je mamica na to pripravljena. Jaz lahko povem samo mojo izkušnjo. Vsak dan po porodu je bilo moej psihično počutje malce slabše. Tretji dan (dan pred odhodom iz P) pa je bilo tako hudo, da sem jokala kot dež in sem moža prosila, da naj ostane tudi, ko je bil čas obiskov že mimo. Čisto sem bila sesuta. Pa sem mislila, da je kriva P in bo doma bolje. Pa ja. Bilo je enako. Nihanja razpoloženja so bila na dnevnem redu. Včasih me je zagrabil tak občutek tesnobe, da Zoje niti previt več nisem mogla. Enostavno nisem več mogla dvignit rok in sem se samo sesedla, solze so pa kar tekle in tekle.Takrat je vedno vskočil mož. Mene je najbolj moril občutek, da imam zdaj ob sebi eno malo bitjece, ki je non stop odvisno od mene. In mene je to ubijalo. Pa sem pred porodom mislila, da sem res pripravljena. No, po kakšnih dveh tednih se je stanje normaliziralo in je šlo samo na boljše. Kaj sem hotla povedat.......punce, ne se ustrašit teh občutkov (tiste, ki že imate doma male škrate najbrž veste o čem govorim). Raje govorite o njih. S partnerjem, mamo, prijateljico, ali pa kar tukaj na RR. Samo ven iz sebe je treba dat in bo bolje. Upam, da vas nisem s to temo zamorila . Ampak mi je padla na pamet, ker so na tv govorili o tej temi (pa mal me je zbodlo, ker je o tem govorila ena punca, ki sploh še nima otrok.....in si po moje niti predstavlja ne kako to v resnici izgleda).
|