Magi*
|
ahoj! sem spala od 12.00 pa do sedaj. ful uspeh! mož spi v dnevni na jabooz vreči, zraven pa ima raztegnjeno posteljo zjutraj bo spet jamral kako je polomljen. Zaki smrči v moji postelji smo imeli boje sinoči, ampak nama je uspela dokazat, da še ni zdrava ma, včasih tudi najbolj taf starši popustimo. mal sem nervozna glede današnjega(!) pregleda. kaj, če me pošlje rodit? prvič sploh nisem imela noenih strahov in pomislekov - ja no, saj nisem vedela kaj me čaka. o poporodni depresiji sem obljubila včeraj zjutraj, da še kakšno rečem. jaz je nisem imela. je pa tako, da ne rabiš glih PPD fasat, da se ti življenje obrne na glavo. jaz sem bila prvi mesec resnično zmedena. najprej dojenje, ki sem ga tako želela, pa seveda mi na začetku ni lih steklo kot v pravljici (radko kateri kar steče!). pol en miljon nasprotuječih si nasvetov. ti te dotolčejo. potem občutek, da moraš biti super mama in takoj znati in moči vse, pri tem pa skrbeti še za gospodinjstvo in seveda svoj videz... ne rabiš biti prav depresiven, lahko se samo "iščeš". seveda se govori samo o tem, da si al depresiven al pa super truper mama. nians vmes ni. ko enkrat zaštekaš, da imajo VSE novopečene mamice podobne probleme, strahove...lahko končno zakorakaš naprej samozavestno, brez nepotrebnega obremenjevanja. tiste, ki boste prvič mamice: moj najboljši nasvet je nasvet mojga fotra. z mamo sta mi podarila knjigo o negi mame in otroka in mi je fotr not napisal: "knjigu čitaj, mat pitaj, a sebe slušaj." in res je edino pomembno to, da se vzpostavijo nova razmerja v družini, mamica in ati pa zaupata svojim občutkom in prisluhneta otročku. ne more it narobe. ko sem nehala poslušat druge, sem začela uživat v novi vlogi. dojenje je steklo - ni bilo tako, kot ga opisujejo v knjigi - dojenčica se je umirila in našli smo svoj ritem. tudi mož je dobil svojo vlogo. vsak večer je on kopal Zarjo, ponoči mi jo je on prinesel v posteljo, da sem jo dojila. tako se je počutil tudi on del vsega tega novega - družine. še ena pomembna reč: naj vas možje ne pustijo prepričati, da ste ve na porodniškem dopustu, oni pa morajo zjutraj v službo. kakšen dopust neki? to je služba 24 ur na dan, 7 dni v tednu. brez milosti, brez brezskrbnih izhodov na kofe, malico ali WC. naj sodelujejo! sam, da me ne bo spet kak RR očka preganjal. dojenje: že v P sem dobila kup nasvetov. ena je rekla naj pristavljam malo kadar bo hotela, druga: bog ne daj, pristavljaj jo točno na 3 ure, tretja: vi ste skoraj izkrvavela, pri vas ne bo mleka, četrta: mate zlo male joške (a bejž ), ne vem, če bo dovolj mleka... patronažna mi je itak svetovala de lux prehrano brez sadja in zelenjave in zabičala, da moram zaspanko zbujati na 3 ure, ker ima - tudi ona - občutek, da nimam dovolj mleka... ej, mene je pa samo zanimalo kako za vraga naj spoh vem a imam dovolj mleka. menzure na jošlih nimam, tamala pa še ni znala povedat. pa, ko sem jo pristavila, se mi je zdelo, kot da nekaj prvih trenutkov sesa v prazno, potem nekaj časa golta kot zmešana in proti koncu še samo mal seslja. in to mi nihče ni znal povedat, da je normalno. iztekanje mleka sproži tisto "sesanje v prazno", pol ko pa začne tečttt... v glavnem, ko sva z malo zgruntali sistem, je bilo mleka za izvoz, tamala pa je postala pravi mali knedelj. na obisku patronažne pri 5ih mesecih, je le-ta samo izbuljila oči, ko je videla, da je dete kot iz reklame za Michelin samo od mojih mizernih jošk aha, še to: na začetku, ko sem se učila dojit in z malo nisva imeli še nobenega ritma, je bila res razmeroma veliko časa na joški. včasih sem jo pogledala in si mislila: "a zdaj me bo pa tale sesalec vlekel pol leta?" in seveda potem občutki krivde... no, na koncu me je vlekla 20 mesecev in prav nič mi ni bilo hudo. bilo mi je nekaj najlepšega. zato se ne ustrašit lastnih mešanih občutkov na začetku. so normalni. in tudi povsem normalno je, da mamica, ki ji ne rata dojit, zgrabi za flašo in svoje dete pač tako nahrani. najhuje je, da jo potem še to preganja. me pa res zanima ali bom zdaj, oborožena z vsemi temi izkušnjami, dosti lažje zaštartala ali bo morda zdaj vse drugače? živi bili, pa videli verjetno bi se še kaj našlo, pa bom pustila, da še kakšna izkušena mami doda svoje misli. mogoče kak drug pogled na vse skupaj. če katera slučajno uspe skoz tole klobaso se prebit, jo častim s šampanjcem
_____________________________
Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein
|