Pikabu
|
Oj. Pa še moje javljanje. Za nami je dokaj mirna noč. Če se ne motim, sem šla samo enkrat na WC. Grem že tako mimogrede na WC, da zjturaj sploh več ne vem, kolikorat sem šla. SEm pa tudi sanjala ene bedarije, z ničemer povezane. Drugače sem pa sedaj sama doma. Ema je šla v varstvo, da grem lahko na predavanje o EA, pa na pregled za sladkor. Jo tako pogrešam, pa še na sprehod se mi ne da sami. Sem jo zjutraj vprašala, kdo bo šel zdaj z mano palčke gledat (morava obvezno iti mimo ene hiše, kjer imajo palčke), pa je rekla, naj grem kar sama. Se je pa zelo veselila, da gre, tako da vem, da uživa. Jaz pa malo bluzim tukaj, potem bom šla pa še kaj pospravit, še nekaj mi je ostalo za zlikat, me je včeraj preveč bolel, križ, da bi končala, ampak ostale so same smotane stvari, moževe mikice in srajce, pa moje majce. . Joj, kako so luštne tele vaše živalice. Jaz bi tudi imela enega kužka, pa pri nas žal ni pogojev. Okoli hiše je zelo malo prostora, edina varianta bi bila, da bi bil pes privezan, kar nama ni všeč, pa še tik za cesto smo. Imajo na srečo pri sosedovih psičko Dono, ki tudi nas pride pozdravit in se tudi k nam pride crkljat, predvsem Ema je navdušena nad njo in jo vedno kliče, ko je zunaj, tako da nam vsaj malo odtehta to, da mi nimamo nič. Imamo pa nekaj pritepenih mačkov, ki pridejo samo prespat k nam. Včasih je bila tukaj kmetija, pa preden sva se midva vselila, je bila hiša 12 let prazna in so mački imeli svoj raj in se še pride gor na skedenj, v bližini je pa šola, kamor hodijo ti mački jest, potem pa k nam prespat. Vidim jih pa le, če zjutraj dovolj zgodaj grem ven, ali pa zvečer dovolj pozno, čez dan jih ni. Pa ponoči jih slišimo, če imajo žurko. Muki, a veš, da smo tudi mi imeli Dino, ko sem še živela doma. Vsakič, ko omeniš svojo psičko z imenom, se spomnim na našo. Je bila že zelo stara in sem vedela, da ne bo več dolgo, pa sem ji vedno govorila, da mora vsaj toliko počakati, da se poročim. Potem je pa res dva meseca po moji poroki odšla. Če bi bila še doma, bi mi bilo še huje. Se pa zalotim, da še vedno kdaj pogledam tja, če bo mogoče Dina pritekla nasproti, ko pridem domov. Pa pred poroko sem vsem zabičala, da me ne bo kdo kregal, ko bom šla v poročni obleki k njej. Jaz sem imela navadno, da vedno, ko sem kam šla, sem se šla poslovit tudi od nje in dostikrat sem jih slišala, da hodim v najboljših oblačilih k njej. Pred poroko sem jim pa prav zabičala, da me morajo pustiti, da grem v poročni obleki k njej in imam tudi slike, ko se poslavljam od nje. Joj, ko se takole spomnim, jo prav pogrešam. Pa še Ema bi bila strašno navdušena nad njo. Amazona, vse to so lahko že znaki, smo pa res že blizu. Tudi jaz pridno odštevam. Predvsem pa čim manj panike. Mene je bilo pri Emi še teden pred rokom in porodom tako strah, da sem doma jokala možu, kako ne grem rodit, ko se je pa začelo, sem bila pa vsa nasmejana, polna adrenalina, komaj sem čakala, da se kaj bolj konkretnega začne dogajat, pa ves čas sem imela samo to pred očmi, da bom kmalu imela tudi jaz svojo štručko. Zdaj pa sploh nočem razmišljati o tem. Malo me je strah, da me danes zajame panika ali pa jutri, ker bom v bližini porodnih sob, ampak se ne bom pustila. Veselim se trenutka, ko bo še to dete v mojem naročju. Gaya, te bom butnila, pa obljubim, da ne preveč. Jaz imam pa tudi malo daljše lase, pa očala, drugega pa mislim, da ne bo nič posebnega. Saj se lahko zgodi, da bova celo sami. Ko sem šla pred Eminim rojstvom, sva bili samo dve. Tasha, ti pa samo lepo počivaj. Vse stvari bodo počakale, pa ne bo konec sveta, če kaj ne bo narejeno. Zdaj je bolj pomemben tvoj otroček, da čim dlje ostane pri tebi. Altati, tole "štihanje" pa tudi mene daje. Ampak včeraj je bilo cel dan dobro, danes pa tudi še ni bilo nič, malo dete pa spet bolj mirno v primerjavi z nedeljo. Tudi mene zanima, kaj bo jutri rekla G in če se kaj pripravlja. Nič, zdaj grem pa res malo pospravljat. Lep, sončen dan vam želim.
|