-razpoloženje: 5-6 (hormoni divjajo)

-kava: že skoraj 4 mesece nič

-cigareti: po novem NEKADILKA

-vnos kalorij: Kalorije?! Sem danes že sploh kaj jedla?! (razen dva koščka kruhca za zajtrk, za malico sendvič z veliko začetnico, sadno solato, pol litra soka in ene »ta pisane« tik-tak bombone…zdaj pa čakam na kosilo…)

Sonce vztrajno sili skozi oblake in obljublja, da bo za letos končno pregnalo zimo. Pomlad je v zraku. Vse diši po mokri zemlji in zvončkih. Pričakovanje meni osebno najljubšega letnega časa ima letos še poseben čar…

December je edini mesec v zimskem času, ko me rdeč nos, mokre noge in kupi snega ne motijo. Če se le da, vzamem par dni dopusta in kot prava Mami pečem piškote in krasim hišico za svoje drage. Vonj po cimetu, prasketanje polen v kaminu in rdeča lička mojih Bib…lahko človek zahteva še več? Letos so se stvari obrnile malce drugače…

 Vonj po cimetu mi je povzročal neznosen glavobol, moji dve Bibi sta bili bolj naporni kot kadarkoli prej, g. Mož pa nekako ni kazal razumevanja za pms muhe svoje g. Najdražje. Skratka, precej napora sem vložila v pripravo božične večerje, seveda kot vsako leto povabila ožje sorodnike, vmes pa neprestano razmišljala kako presneto utrujajoče je postalo kuhanje. Ko se mi je ob mešanju prazničnih vonjav namesto apetita zbudila slabost, sem najprej pomislila na gripo. Mah, kot ponavadi pride bolezen ob nepravem času… (če dobro pomislim…kdaj pa JE pravi čas…?) Nič kaj se nisem veselila poležavanja, hektolitrov sumljivo zelenega (ampak noro zdravilnega) babičinega čaja in sveč iz nosu. Pa smo nekako preživeli Božič in tudi Novo leto. Razen smrkanja so bili vsi znaki še vedno prisotni. Utrujenost, bolečine v mišicah in še kaj. Kljub vsem vitaminom, domačim čajem in ostalim protivirusnim ukrepom pa se stanje ni in ni hotelo izboljšati. Hvala bogu, da nisem nikogar okužila…skrb za dve bolani Bibi ali bohnedaj G. Moža še v normalni situaciji ni mačji kašelj. Ko pa se je omenjenim nadlogam pridružila še slabost, se mi je končno posvetilo…

Tresočih rok sem strgala plastiko in beli trakec pomočila v lonček. Sicer se ne spomnim istega postopka pred devetimi leti, vendar lahko z gotovostjo trdim, da sta bili to dve najdaljši minuti v mojem življenju. Neslišno sem sedela na robu kadi in zdelo se mi je da slišim kako mi srce divje utripa. Po temeljitem pregledu usodnega lističa me je preplavilo razočaranje. Ena črtica. Ena?! Nemogoče. Preučevala sem listič, ga obračala, požirala solze in se hkrati jezila sama nase. Skoraj vdana v usodo sem se enkrat osredotočila …in glej ga zlomka…najprej sem mislila, da se mi dozdeva, ko pa so minute tekle mi je postalo jasno, da se rahlo riše še druga črtica. In že sem z dokazom v eni in navodili za uporabo v drugi roki zadihano stala pred g. Možem.

Ta zgodba se je odvijala štiri mesece nazaj. Pravzaprav mi še danes ni čisto jasno, da v sebi nosim Bibo št.3, pa čeprav sva jo oba videla, ji preštela prstke in dobila zagotovilo da je z njo vse v najlepšem redu. Najina Biba. Naša Biba. Polnih ličk in črnih las. Nestrpno te čakamo!