-razpoloženje: 8-9 (fizično počutje skoraj odlično)

-kava: tu in tam kakšna brezkofeinska (da lahko vanjo pomakam piškote…)

-cigareti: še vedno NEKADILKA

-vnos kalorij: zadnja dva meseca ne štejem več…

Prve tri mesece nosečnosti sem ob stalni slabosti, spremljajočih znakih gripe in splošnem slabem počutju namesto pridobila, izgubila par kilogramov. Naj razložim, da to vsekakor ni bila življensko ogrožajoča situacija, saj kot znana sladkosnedka  že skoraj štiri deset___letja pridno nabiram odvečne dekagrame, varno skladiščene na stegnih in bokih. (za slučaj vojne ali jedrske katastrofe…) Ponižno priznam, da se razen tekanja za Bibami, likanja, popoldanskega brkljanja po vrtu in vsakodnevne službe pravzaprav ne ukvarjam s športom, torej so posledice neizogibne. Občudujem športno utrjene in vitke mladenke, ki so si z odrekanjem, zdravo prehrano in trdim delom izklesale postavo, da se razumemo…nič nimam proti baročnim oblinam, vendar poskušam prakticirati zdravo prehrano (z kakšno svetlo izjemo, seveda…:)), pa ne toliko zaradi odvečnih dekagramov, ampak predvsem zaradi zdravja. Svojega in predvsem moje sladkosnedno obsedene družine.

To seveda ne pomeni, da se prehranjujemo z koreninicami in suhim sadjem, ampak le namesto belega sladkorja uporabljamo rjavega, kupujemo polnozrnate oz. bio izdelke, (če je to sploh mogoče, glede na okolje…) manj mastne reči, ipd, pojemo veliko sadja in se poskušamo izogibati packarijam. Kljub trudu seveda večkrat pade vmes kakšna kremšnita, ali pa raznorazno domače pecivo, (odkar sem v blagoslovljenem stanju, imam blazno voljo do ustvarjanja sladkih mojstrovin) vendar se s tem ne obremenjujem preveč. Glavno da smo zdravi. Moj g. Mož je fit kot kakšen dvajset____letnik (vsaj meni se tako zdi…:)), Bibe so zdrave in zadovoljne, jaz pa bom nadležnih 5 kg tako ali tako izgubila z dieto, ki jo začnem naslednji ponedeljek, ob polni luni, prvega naslednji mesec, po Novem letu, po rojstnem dnevu oziroma…trenutni termin je po porodu… in nekako je iz +5 nastalo (dobrih) +10, pa še nekaj jih pričakujemo v mesecih ki sledijo… :)

Z leti se mora človek z marsičem sprijazniti. Ugotovi, da čeprav mlad po duši, njegovo telo očitno živi svoje življenje. Vsak otrok, skrbi in bolečina na njem pusti sled. In take sledi so dragocene. Moje sledi, moja zgodba. Prav zato tako zelo ljubim smejalne gubice mojega g. Moža in vsak siv lasek, ki se na soncu srebrno posveti. Čeprav nisem (več) najstnica in čeprav moje telo že kaže svoja leta, se ob njem počutim najlepša in najbolj zaželena ženska. Ne glede na leta in ne glede na kilograme. :)