Začetek tedna…

-razpoloženje: 4 (dež, mraz in s tem pogojeni mokri podplati)

-kava: 1+1 (če računam tudi tisto iz avtomata)

 -cigareti:4 (še vedno pridno štejem)

-vnos kalorij: (no comment...)

Štejem dežne kaplje in z prstom rišem po zarošenem oknu. Začetek septembra… Misli me odnašajo nazaj. Spomnim se tihega deževnega dneva, ko sem prvič spoznala Bibo št. 2. In spomnim se centimetrov. Za nekoga merska enota…zame veliko več…

G. Ljubljeni (sedaj g. Mož) je na začetku najine veze s svojo Bibo preživel nekaj popoldnevov sam. V parku, na igrišču, izletih. Najino mnenje je bilo, da se mora otrok navaditi na novo družinsko situacijo in biti pripravljen na prihod v novo okolje. Torej…teh nekaj popoldnevov se je vleklo kot kurja čreva in z Bibo št. 1. sva vedno nestrpno čakali na prihod najinega Očita. Sledilo je podrobno zasliševanje, analiziranje besed, tona glasu in izrazov na obrazu. In potem…  Prvi obisk. Z Bibo št.1. sva celo dopoldne pospravljali, pekli pecivo in nestrpno pogledovali na kuhinjsko uro.  In potem se je zgodilo… Najprej sem zagledala g.Moža, za njim pa se je skrivalo malo prestrašeno bitje z velikimi modrimi očmi, pegami in pšeničnimi laski. Majhen fantek. V trenutku sem pozabila na pripravljen govor in občutila samo neizmerno željo zaščititi to malo osebo. Mati pač.

Od takrat se je zamenjalo kar nekaj letnih časov. Vmes pa smo osvajali centimetre. V veliko pomoč je bilo tudi to, da sta Bibi po starosti samo leto narazen. Začeli smo počasi, previdno. Centimeter za centimetrom. Premikali smo se z hitrostjo utrujenega polža. Kako otroku razložiti nastalo situacijo? Kako mu dati na znanje da nisem Pehta, ne jem otrok za kosilo, (da tako izgledam samo zjutraj ko vstanem) da nočem iz družinskih slik izrezati njegove mamice, da mu želim samo dobro, da z vsem srcem ljubim njegovega Očeta in da on neizmerno ljubi mene, pa vendar mu ostane še vedno dovolj ljubezni tudi za svojo Bibo… Težko, težje, najtežje. Večna borba s centimetri. Obiski so se počasi podaljšali v vikende, vikendi v počitnice in prišel je dan, ko je pritekla prva solza. »Ne grem domov« je bil stavek, ki mi je donel v glavi še prve tri dni novega tedna, »Ne grem, tukaj bi ostal…« Kot čuti njegova Mati, čutim zdaj tudi jaz, le z nekaj dnevno razliko. Štejem dni do vikenda, veselim se sleherne ure, potem pa me v nedeljo prežema žalost in občutek izgube... Mati pač.

Dobila pa sem boj z centimetri. Zato ker sem Mami. Polna idej in ljubezni. Čeprav včasih tudi sitna. Ker spečem najboljše palačinke. Ker znam najbolje prilepiti obliž. Ker mi je vseeno če na poti do kopalnice kdo izgubi nogavico. In vseeno mi je, če je na regalu v dnevni sobi prah. Ker iz plastelina naredim najlepšega pujska. In znam dobro loviti frizbi. Pehte tega ne znajo.

Zdaj je z nami Sine, Bratec in moja Biba št.2. In centimetri? Štejem jih od prvega dneva. In prvega sedenja na sedežni. Tu sem zmagala, centimetrov med nama ni več, od nešteto njih je danes tu le še kak milimeter, glava pa počiva na moji rami.