Prav posebno popoldansko potepanje, katerega namen je bil kupiti najinemu sinku novo posteljico, se je zaključilo v dvomih. In ko smo zapustili  trgovino, v kateri smo se kar nekaj časa zadržali, smo ugotovili, da nas že kličejo naši lačni želodčki. Ker je bilo že pozno, mi pa smo imeli še dobro uro vožnje do doma, smo morali najti nadomestno rešitev. Padla je zanimiva ideja. Pa peljiva Gaja v McDonalds, saj še nikoli ni jedel hitre hrane.

In odpravili smo se. Z Matejem sva izbrala različne jedi, da bi se lahko odločil za tisto, ki mu odgovarja. Začelo se je spodbudno. Gaj je zagrizel v slastni hamburger in brundal od ugodja. A le dvakrat ali trikrat. Potem pa se je odločil: »To ni dobro. Ne bom tega jedel.« In večerje je bilo zanj konec. Nisem vedela ali naj bom vesela, ker je odklonil hitro hrano, ki ne blesti najbolj s svojim prispevkom do boljšega zdravja ali naj bom v skrbeh, ker je najverjetneje lačen in mu v tem trenutku nimam kaj drugega  dati za jest.

Ampak očitno za njegovo nezanimanje za hitro hrano ni bil kriv hamburger, temveč nekaj drugega. Otroci, ki so se zunaj veselo igrali na igralih in seveda Gajeva radovednost, kaj vse se skriva v tisti veliki skrivnostni hišici. In tako smo zaključili večerjo, se za nekaj čas posvetili igralom … čez dobro uro doma pa … »Mami, jaz sem lačen, rižka bi jedel.«