Biti sam svoj šef ima svojo ceno. Včasih je to dobro, spet drugič malo manj. Vsekakor ima svoje prednosti pri prilagajanju dnevnega urnika. In kar mi je pri tem trenutno najbolj všeč je tudi manj stresno jutranje odpravljanje v vrtec.

Govorila sem že, kako moj sinko rad vklopi svoje radarčke, ki zjutraj hitro zaznajo, da sem že vstala. In tako se iz trdnega sna počasi prebuja sam, brez nepotrebnega in mučnega jutranjega bujenja. Res dober občutek, glede na to, da mi je bil to največkrat najtežji del dneva. Bujenje otroka iz sladkih sanj, je od vedno moja šibka točka. No, sedaj je v večini primerov ta problem rešen :o).

Gaj se zbudi sam, me pokliče k sebi ali pa sam pride k meni, kadar se očka v službo odpravi še pred mano. V vsakem primeru se najprej še malo pockrljamo. Včasih se dan začne že zelo igrivo in razposajeno, spet drugič bolj umirjeno in zaspano. Medtem ko jaz pripravljam obvezno vrtčevsko opremo, se mali sinko še malo zaigra ali pa pogleda kakšno risanko.

Po končanem ritualu se počasi odpraviva in prispeva ravno prav na zajtrk. Včasih tudi nekoliko prej. Vendar nič hudega. Ravnava se po ritmu, ki nama ustreza in si s hitenjem ne povzročava slabe volje.