Pozdravljeni,

V primeru, da ste odprli povezavo na moj blog vas tema najverjetneje zanima ali pa se sprašujete: Ali ji je uspelo? Hm, no ja. Večina mamic bo odgovorila na to vprašanje negativno. Pa ne da bi razmišljale pesimistično. Je pač dejstvo, da je poleg službe, otroka v vrtcu in še kakšne druge dejavnosti, to pač projekt nemogoče.

V zadnjem času sem tudi sama prebrala dva članka na podobno temo in reči moram, da sem se poistovetila z pisateljicama. Spoznanje, da v takšnih situaciji nisem sama, pa mi je pomagalo sprijazniti se z dejstvom. Naj vam razložim zakaj pravzaprav gre.

Hujšanje ali ohranjanje vitalnosti?

Torej, pomembno vedeti, da ne gre za tisto čisto pravo hujšanje. Gre bolj za ohranjanje vitalnosti. No ja, niti ne več ohranjanje, bolj za ponovno pridobivanje kondicije. Je že res, da sem se v zadnjem letu nekoliko 'spremenila'. Popolnoma mi je tudi jasno zakaj in kako: pomanjkanje gibanja ter nepravilna prehrana. Številnim priboljškom, ki si jih z mojim sinkom deliva, se enostavno ne moram upreti. Poleg tega so tu še pozne večerje, saj moj ponočnjak noče zaspati pred 21. uro (razen izjemoma).

Nekako bi tudi to še šlo, če bi se le lahko redno gibala. V zadnjem letu pa je bilo to pač nemogoče: Gaj se ni želel več voziti v vozičku, poleg tega tudi ni hotel na sprehod. Torej so nama preostale le ultrakratke poti, ki jih je največkrat prestal v mojem naročju ali pa vožnja z avtomobilom iz razdalje A do razdalje B. Piko na i so pristavile še številne obveznosti, ki so zapolnjevale proste ure, ko je moj malček spančkal ter dolga bela zima, ki tudi ni ravno idealen pogoj za jogging.

Dobro premišljen načrt

Glede na vse našteto, je tudi moja železna volja začela šepati. Ampak ne, ne bom se še vdala. Prav nasprotno sem se trdo odločila da sprejmem nekatere ukrepe, ki mi bodo pomagali priti nazaj v formo:

-          Večerjala najkasneje okoli 18. ure.

-          Prilagoditev obrokov na 'ravnopravšnje', s čim manj dodatkov. To bo sicer pomenilo, da bi mi znalo ponoči kruliti v želodčku. Ampak tudi tu ne vidim nobene ovire. Dober teden in telo se bo navadilo na spremembo prehranjevalnih navad.

-          Tudi gibati bom začela. Enkrat tedensko že hodim na plesne vaje, vsaj še 1x tedensko lahko doma sama telovadim oziroma se še 1x tedensko odpravim ali na tek ali h tašči na orbitrek.

Mi bo uspelo držati se novih prehranjevalnih navad?

Popolnoma prepričana v svoj uspeh, sem se začela strogo držati svojega načrta. In res, drugi dan novega prehranjevalnega urnika sem res začutila nemir v svojem želodčku, vendar mi ga je uspelo premagati. Vse do druge ure ponoči, ko se je moja družinica zbudila v hudi paniki. Do tistega trenutka še popolnoma zdrav fantek, je kar naenkrat začel dušeče kašljati. Brez odlašanja smo odhiteli na urgenco ter se tam zadržali skoraj dve uri. Laringitis se je pojavil prvič in bilo je zelo zelo grozljivo. Poleg stresne situacije pa je piko na i naredil še moj želodček. Ko smo končno prišli domov okoli 4. ure zjutraj, je bilo moje počutje tako slabo, da sem si takoj privoščila sladek obrok in seveda opustila vse nadaljnje poizkuse pravilnega večernega prehranjevanja.

Kaj pa gibanje?

Tako, glede večernega prehranjevanja je stvar zaključena. Nič novega torej. Sedaj pa se dotaknimo še mojih poizkusov ukvarjanja z različnimi aktivnostmi. Kot sem že zapisala, imam v planu tri različne aktivnosti. Plesnih vaj ob ponedeljkih do sedaj skoraj nisem zamudila. Ravno takrat, ko je bila odločitev sprejeta, pa sem hudo zbolela. Pravzaprav mi je dobra dva tedna nagajal hud prehlad, tretji in četrti teden so odpadle, peti teden pa se jih zaradi obveznosti nisem mogla udeležiti. Torej je bilo potrebno narediti plan B. Ko je prehlad minil, je seveda zunaj ponovno zapadel sneg. Polega tega tudi temperature še vedno niso najbolj primerne za zunanje aktivnosti osebe, ki je po dolgih letih uradno brez kondicije. Ostane mi torej še tretja možnost, ki jo največkrat pozabim ali pa opustim, saj ima ravno takrat, ko bi si želela na orbitrek, tašča obiske. Včasih se počutim kot v dnevniku Bridget Jones ;o).

Ne bom obupala

No ja, trenutno stanje res ni najbolj navdihujoče. Kljub temu pa se ne bom vdala. Ostala bom vztrajna in našla (počakala) pravo priložnost, da še kdaj uresničim svoj cilj, ki je precej skromen: 2-3 krat tedensko se odpraviti na tek v naravo. Želena najvišja dosežena kilometrina: 10 km, dovolj bo.