Ljudje smo razumna bitja, sposobna razmišljati, ustvarjati in odkrivati vedno nove stvari. Našo razumnost smo vpeljali v vse sfere svojega življenja. Tako smo ženske postale enakovredne moškim in nismo več le osebe, ki večino dneva vzgajajo svoje otroke, medtem ko so moški na lovu. Ja, razvoj nas je pripeljal do tega, da večji del dneva preživimo v svojih službah, naše otroke pa vzgajajo vzgojiteljice v vrtcih. Seveda se strinjam z enakovrednostjo. In tudi vesela sem, da Gaj obiskuje vrtec, kjer se, takrat ko je zdrav, zelo dobro počuti. Kljub temu pa pridejo trenutki, ko bi se najraje vrnila nazaj v zgodovino. In takrat mi ta razum ni prav nič všeč.

Največkrat sem takšnih misli kadar moram dobri dve leti starega sina pospremiti v vrtec, čeprav me prosi, da si tisti dan res ne želi iti. Ponavadi se to zgodi pred boleznijo ali pa ko se po virozi ponovno vrne v vrtec. Ampak takrat se moramo starši spet zanesti na svoj razum, ki pravi, da mora malček, čeprav je še tako majhen in si še kak dan želi ostati doma, nazaj v vrtec. Zakaj? Najpogostejši odgovori so: ker morata mami in oči nazaj v službo, ker brez dela ni jela, ker otrok izsiljuje (seveda, glede na leta bi raje še vedno ostal pri svoji mamici) … in še bi lahko naštevala ali iskala 'krivične' razloge. Ampak danes je pač tako. Razum je pomemben, čustva pa se morajo ohladiti.

So dnevi, ko moja čustva prevzamejo oblast nad razumom in takrat si mislim, da kateri ptiček pa zleti iz gnezdeca predenj je na to zares pripravljen.