Bila je prijetna nedelja, 31. oktober, ko smo se peljali v kolpsko dolino obiskati grobove ljubljenih pokojnikov. Po obveznem postanku na pokopališču pri Fari, smo se, kot nam je že v navadi, odpeljali še v čudovito vasico Hrib, kjer imamo vikend. Tam pa je živela tudi moja teta. Zadnje čase je bil že kar običaj, da smo se vsakokrat ko smo bili v tistih krajih, pri njej oglasili na kavici. In tudi včeraj smo se.

Nekoliko bleda, pa kljub temu izredno vesela da smo prišli, nas je pričakala na vratih tradicionalne kostelske hišice. Ob kavici je potekala prijetna debata, čeprav o ne ravno veseli temi. Bolezen, zaradi katere je čakala na operacijo, jo je zelo skrbela. V skrbeh zanjo pa sem bila tudi jaz, saj tisti dan res ni bila videti ravno najbolje. Kljub temu sem ji stala ob strani in iskala besede, s katerimi bi jo lahko potolažila. Rekla sem ji, da ima v bistvu srečo, da so ji zaradi druge bolezni odkrili to, ki je lahko izredno nevarna. Naj ne skrbi, saj jo bo sodobna medicina kmalu pozdravila. Še malo naj počaka ... 

Nato sva zamenjali temo in se pogovarjali o idilični pokrajini ob robu gozda, kako ob jutrih opazuje srne, ki se pasejo le nekaj metrov od hiše. Potem se je vrnil Gaj iz skednja, v katerem ima svojo priljubljeno žago. S svojo navihanjostjo jo je razvedril in nasmejal. Bil je čas odhoda. Še zvečer sem premišljevala o teti ali bo z njo vse uredu . Verjela sem, da bo že poklicala reševalce, če se ne bo počutila bolje.

Danes zjutraj na prvi november, dan ko se spominjamo umrlih, ravno ko smo se peljali na kočevsko pokopališče prižgati sveče našim dragim pokojnim prednikom, me pokliče njena hči, moja sestrična. Ustrašila sem se njenega klica, saj sem takoj vedela, da nekaj ni uredu. Sporočila mi je, da so teto včeraj zvečer zaradi slabega počutja odpeljali na urgenco v ljubljanski klinični center in jo sredi noči poslali domov, češ da je z njo vse uredu. Danes zjutraj se še vedno ni počutila dobro, zato je ponovno klicala pomoč. Še predenj je zdravnik uspel priti do tja, je njeno življenje ugasnilo.

Še vedno ne morem verjeti, da se jo to zares zgodilo.

Moja draga teta Marta, tako hudo nam je, ker si nas zapustila. Da bi ti le lahko prej pomagali. Sodobna medicina, s katero sem te še včeraj tolažila, te je pustila na cedilu. Vzela nam je tvoje dragoceno življenje, ki ga nihče več ne more vrniti. Pogrešali te bomo …

Moji teti Marti v slovo

Tina, Matej, Gaj