Ste si kdaj zadali cilj, da sebi prilagodite delovne obveznosti in jih za ceno prostega popoldneva opravite ali pozno zvečer ali zgodaj zjutraj? Jaz sem si.

Kar dolgo časa sem delala pozno zvečer, ko je Gaj zaspal. Ker pa moj sinko ne zaspi tako hitro, sem v zadnjem času to navado nekoliko opustila. Moram priznati tudi, da je bil spanec po dolgem delovnem večeru zelo nekvaliteten. In ravno tiste noči je nemirno spal tudi Gaj. To pa je seveda pomenilo številna vmesna prebujanja in vstajanja. Posledično so bila jutra dolga in precej zaspana, kar pa je pomenilo nižjo produktivnost. Zato sem se odločila za drug pristop.

Preizkusila sem star slovenski pregovor, ki pravi rana ura, zlata ura ter začela vstajati zgodaj zjutraj. Nekaj časa sem bila pri tem uspešna, potem pa se je začelo dogajati, da se je začel kmalu za mano zbujati tudi moj sinko. »Mami, pri tebi bom ajal« je vztrajal. In ni mi preostalo nič drugega, kot da mu pripravim »ležišče« poleg sebe na sedežni v dnevni sobi. Seveda pa Gaj takrat ni zares počival. »Mami kaj delaš?« je bil radoveden in tako sem počasi začela opuščati tudi jutranje delo.

Sedaj preizkušam že tretjo metodo. Še vedno vstanem zgodaj, vendar kljub temu nekoliko kasneje kot pred tem. Prižgem računalnik in se pustim presenetiti. Včasih pridobim jutranjo urico, spet drugič nekoliko manj. Kljub temu pa sem s tem pridobila nekaj drugega. Od kar vstajam prej (z namenom nadoknaditi dnevne obveznosti) se moj otrok zbuja sam. Včasih je mali zaspanček spal dlje in buditi ga iz sladkih sanj, mi je bilo nekaj najtežjega. Sedaj se največkrat predrami sam, ravno prav zgodaj, da se v miru urediva za v vrtec.