Otroci, otroci, otroci, naši mali zakladki. Obožujem trenutke, ko opazujem mojega dvoletnika pri vsakdanjih 'opravilih'. Kako je poln sreče in veselja in ima vsak dan toliko za postoriti. Njegova prikupnost me osrečuje in ko ga takole gledam, se zavedam, da ni nič pomembnejšega od njegovega zdravja in naše družinske ljubezni.

Odrasli že vemo, kako pokazati ljubezen do bližnjega. In prav je, da to gesto delimo tudi z našimi otroci. Jaz sodim med tiste starše, ki svojemu sinku povem, da ga imam rada. Nikoli in nikdar nisem upoštevala tistega reka, ki pravi, da otroci tako ali tako ne razumejo kaj jim govorimo. Od kar je pri le nekaj mesecih začel opazovati okolico, sem se z njim pogovarjala in mu tudi razlagala stvari. Poleg tega, sem enak pristop uporabljala tudi pri vzgoji. In veste kakšen je rezultat? Pri njegovih dveh letih, se lahko pogovoriva marsikaj. Gaj me razume kaj mu govorim in tudi kaj želim od njega.

Ravno zaradi tega se mi zdi prav, da mu svojo materinsko ljubezen ne le pokažem temveč tudi izpovem z besedami. Njegov povratni pogled, ki sledi je nadvse hvaležen in ljubeč. Gaju veliko pomeni, da te besede tudi sliši.

Seveda pa tudi meni ogromno pomeni, ko mi mali sinko vrne to ljubezen. Do solz ganjena sem ga stisnila k sebi, ko se mi je prvič približal, me pobožal po glavi, se mi zazrl globoko v oči in mi rekel: »Mamica, rad te imam.« Sledil je sramežljiv nasmešek in zadovoljstvo, ker je njegovo dejanje povzročilo mojo nepopisno srečno.

Moj mali sinko resnično ve, kako mamici polepšati dan :o).