V mestecu ob Rinži imajo mlajši otroci posebno tradicijo. S svojimi starši, babicami in dedki se radi odpravijo do reke, kjer radovedno opazujejo račke. Tudi Gaj ni izjema. Z vrečko kruha se rad postavi k ograji in jih kliče. Seveda pa se te pernate živalice ne odzovejo na njegov klic vse dokler jim ne vrže košček kruha. Takrat osamljen parček hitro priplava po svoje kosilce. Zares zanimivo je opazovati racaka, kako hrano kavalirsko prepusti svoji izvoljenki.

Ko v vodo pade drugi kos kruha, iz svojih skritih kotičkov pričofotata še dva parčka. Tekma za hrano se prične. Gaj ne skriva svojega navdušenja, ko kar ne lepem od nekod prileti še cela mini jata rac. »O, še račke!« jih pozdravi, jaz pa se sprašujem, kako je lahko novica o hrani tako hitro prišla do njih.

Medtem ko skupaj opazujeva sedaj že najmanj deset_ parov račk, niti mojemu sinku ne uide malica: »Tudi Gaj kruha papal.« In še predenj lahko ustrezno odreagiram, se moj malček že sladka s koščkom kruha.