V mestecu pod Stojno, nekoč najbolj znanemu po kočevskih rjavih medvedih, je bila tiha noč. Jasno nebo s tisočerimi zvezdami je osvetljevalo pokrajino. Le hrib pred nami je nekoliko temnil tisti večer.

Matej je zunaj na dvorišču, oddaljenem od hriba le nekaj sto metrov, pekel kostanj, ko je iz črnega gozda zaslišal krik. To ni bil krik človeka, niti ne krik domače živali. To je bil krik čisto pravega medveda, ki je odmeval skozi noč. Tisti večer je narava dobro poskrbela za to, da je zvok pripotoval do nas. Slišati je bilo kot bi prihajalo iz Rožnega studenca, kjer je tudi oznaka za območje medvedov, čeprav tam mimo poteka gozdna učna pot.

Medvedji klic je zvenel prestrašeno. Njegovo 'tuljenje' pa je trajalo precej časa. Le za hip sem se ustavila zunaj in ga poslušala. Spreletel me je grozljiv občutek, čeprav sem vedela, da je zver kljub vsemu precej oddaljena od nas, od nje pa nas ločita tudi reka in prostran travnik.

Tako, sedaj lahko z gotovostje trdim, da me naš bližnji gozd in njegove čudovite sprehajalne poti, ne bodo videle še kar nekaj časa.