Jesen, meni najlepši letni čas. Vroče poletno ozračje se začne ohlajati, sveži zrak napolni moja pljuča, oči počivajo na prečudovitih barvah, s katerimi me razvaja narava. Veter nežno trga z dreves rdeče in rumeno listje, ki poplesuje v zraku, vse dokler se ne uleže na ohlajeno zemljo. Z lahkotnimi koraki stopam po pisani naravni preprogi, medtem ko pod mojimi stopali šelesti listje.

To je slika, katero z veseljem pričakam vsako leto, čeprav posledično to pomeni, da počasi prihaja čas krajših dni in daljših noči ter čas večplastnih toplih oblačil.

Od nekdaj obožujem sprehode po šelestečem listju. Medtem ko grabljenje listja v preteklosti ni bilo ravno moje priljubljeno opravilo. Sedaj, ko me ob njem spremlja moj mali 'deloholik' ga dojemam drugače. Z veseljem poprimem za grablje ko vidim, da se mi bo pridružil tudi Gaj. Obvezno jesensko opravilo je postalo zabavno.

Mali pomagač najprej sodeluje z grabljenjem. Seveda ne začne na travniku od koder bi listje pospravil na kup in odpeljal. O ne, to bi bilo prelahko. Veliko bolj opazno je, če se dela loti kar sredi kupa že pograbljenega listja. To počne nekaj časa. Da pa delo ne bi postalo preresno, je potrebno izvesti še kakšen skok na zvrhan kup kot blazine mehkega listja, ki omogoča varen pristanek.

Smeh in veselje spremljata brezskrbno igro, ko listje leti po zraku. Mene pa navdajajo občutki sreče, medtem ko opazujem kako Gaj uživa v preprostih stvareh. Da bi le tako ostalo čim dlje.