Zakaj se v življenju vedno dogaja več pomembnih stvari hkrati? Tako je bilo tudi v začetku septembra. Napetost na kvadrat! Srečna sem, da se je vse dobro končalo.

In kar se tiče uvajanja mojega sinka v vrtec … to je bilo stresno, resnično. Zelo hudo mi je bilo, ko se je prve dni Gaj tako upiral in bil strašno nesrečen. Bila so nihanja. En dan je bilo dobro, naslednji spet manj. In kako je danes?

Vsak dan, ko moj mladenič pride iz vrtca se pogovarjava. Vprašam ga, če se je imel lepo. Vse pogosteje mi odgovori pritrdilno. Najin pogovor nadaljujeva in Gaj mi veselo hiti na svoj način pripovedovati kaj vse je doživel. Nikoli ne pozabi povedati, da so bili tam „otroci,“ in da se je z njimi igral. Pove tudi, da so šli ven, kjer imajo odličen otroški „tobogan“. Vedno bolj navdušen je nad dejstvom, da se bo naslednji dan spet odpravil tja.

Morda še kakšno jutro malenkost žalostno zajoka, vendar ne vedno. Ravno včeraj je bilo tako in spet so me prevzela močna materinska čustva. Hudo mi je bilo pri srcu, saj sem mislila, da se bova poslovila v joku. Vendar ne. Presenečena sem bila, kako se mu je kar naenkrat začelo muditi, medtem ko sva pred vrati Polžkov obuvala copatke: „Mami, hitro not.“ me je prosil fantiček, da pohitim.

In tako se po slabih treh tednih v vrtcu moj sinko tam počuti že prav domače. Pridno papca in tudi že spančka. Zelo sem vesela, da je bilo kljub razburljivemu začetku, uvajanje kratko, vendar uspešno. Gaj se je že navadil na okolje otroke in očitno tudi na neprestano menjavo vzgojiteljic … dejstvo na katerega se jaz ne bom nikoli navadila. Enostavno mi ni všeč, da ima dnevno eno stalno vzgojiteljico in tri, ki se menjavajo zjutraj, dopoldne, popoldne. Če se te menjave ne bodo kmalu končale, se bom očitno morala obrniti na vodstvo vrtca. Sicer pa, kaj še čakam? Saj res, roditeljski sestanek. Pravijo, da ga bomo naslednji teden celo imeli …