velikokrat berem na internetu, kako imajo nekateri ljudje nesrečo, kako jim kdo pomaga in tako dalje. potem pa sem kar na 1x dobila priblisk, saj sem tudi sama veliko preživela oziroma imela nesrečo oziroma nakoncu srečo. nikoli se nisem smilila sama sebi, samo okoliščine so me pripeljale do tega, da sem zgubila veliko veliko optimizma oziroma nevem zakaj "najbolše" ljudi doleti to. no da ne bom govorila o šifrah preidemo kar na bistvo. ali ni že dosti, da nikoli ne bom imela svojih otrok in da mam partnerja, ki me tolikokrat prizadane s svojimi opaski, najhuje je pa to, da se tega sploh ne zaveda. in da moram vsak vikend gledati njega z njegovimi troci. da ne bo nekdo narobe razumel, imam rada njegove otroke, samo predstavljam si kako bi zgedalo, če bi mene poklicali mami. potem pa še največji šok mojega življenja in upaaam (če obstaja kaj pravice)... grem z mami na pregej- dijagnoza rak na prsih... kot da se mi je podru svet, kako ima lahko to moja mamica, ki je zame vse naredila, ki je najbolša ženska na svetu (odrekla se je tvarem, da sva mi2 s sestro imele vse stvari)... skozi celotno zdravljenje sem imela samo dve res veliki podporu in to od prijateljice in sestrične... kje je tukaj bil moj partner nevem... spomnim se samo, da ko sem jokala, da je rekel nekaj hudobnega, vendar ne vem točno kaj, vem pa da me je prizadelo. vsak, dan sem šla k mamici na obisk, z njo hodila na preglede ji stala ob strani (to mi vsakič pove, da me ima rada ker sem taka kot sem, da je nikoli nisem pustila same)... končno pa je bilo tudi nekaj sreče na naši strani, ko mamica ni potrebovala nobne kemoterapije in zdravljenja... sedaj je že v službi tako, da je ozdravljena... ko pomislim, da k meni v bolnico ne bi hodil noben, da bom nakoncu sama, me je tako strahhh... želim si dojenčka, samo kaj ko nimam denarja... vsak dan se borim sama s sabo, da naj bom srečna, da nau užvam... samo kako???