ali se že spet smilim sama sebi, ali preprosto ne morem sprejeti dejstva kaj se mi dogaja. zakaj vsi pravijo, da si dobri ljudje zaslužijo dobre stvari. kje sem nardila napako, da me nekdo tako kaznuje. NE zame to ni preizkušna, zame je to mučenje, ki te razjeda od znotraj. ne morem sprejeti tega, da sem bila še pred rojstvov zaznamovana (pa ne moja zlata mamica ni kriva za to). ko pišem tole se po mojih licih topijo krokodilje solze. ne znam vam opisati to bolečino. vsako noč upam, da bo naslednje jutro drugače. zakaj sploh to delam, če pa vem, da ju3 pa tudi čez 10 let ne bo nič drugače... kateri kreten se je spomnu, da je življenje lepo?!?!?!?!? rada bi ga spoznala, da mi pove!!!!