bejbika32
|
Živjo vsem!
Končno sem si vzela čas, da vam napišem svoje mnenje in videnje v zvezi z moževim (dvojček33) pisanjem vam, nepoznani prijatelji, za katerega mi sicer ni povedal takoj, ampak po nekaj dneh, prebrati mi ga je dovolil pa še po nadaljnih nekaj dneh.
Najprej naj vam povem, da sem zelo vesela, da vam je pisal in da je nato to meni tudi povedal. Res je, da je človeku določene stvari, ki ga bolijo, lažje povedati neki tretji osebi ali celo napisati. Zato ljudje potrebujemo prijatelje.
Namreč, pri njemu ni problem to, da si ne bi upal z mano karkoli predebatirat...je neverjetno komunikativen človek in potrpežljiv z menoj, kadar mora iz mene izvlečt, kar me muči (izhajam iz družine, kjer je bilo treba čustva potlačiti in se navzven kazati, da je vse v redu).
Sedaj se zavedam, da je bil pri njem problem gromozanka bolečina v njegovem srcu ob moji ideji in neverjetnem spoznanju, da se samo enkrat živi in da obstaja možnost svojo spolno energijo delit tudi z drugim. Njegov ego je bil tako močno prizadet, da mi ni mogel pogledati v oči in povedati, kaj čuti, ampak je najprej iskal odgovor pri vas. Potem mu je bilo dosti lažje.
Je pa res, da smo nekajkrat v debati s prijateljema (tudi zakoncema že 10 let) se hecali na to temo, seveda sem jaz jezik stegnila, pa mi ni nikoli deloval, da ga to prizadane, samo čudil se je, kaj je z mano. In kaj je z mano? Ja ne vem, nekaj je prišlo po zraku... Dejstvo je, kot je že on povedal, da sva si en drugemu prva spolna partnerja. On je bil meni tudi prvi resni fant, s katerim sem hodila na zmenke. Od vsega začetka sem mu zvesta – ne vem, zakaj on dvomi v to - in skupaj sva se naučila vseh posteljnih aktivnosti. Po treh letih, ko sem bila jaz šele v 2.letniku faksa, sem zanosila in ustvarila sva si družino. To je zame pomenil velik šok – potrebno se je bilo odrečt veliko stvarem. Še pred tem sem se odpovedala tudi svojemu najljubšemu hobiju in z njim povezanim prijateljem, s katerimi sem bila skupaj še v osnovni šoli. In to samo zato, ker je želel, da sem več z njim. Kasneje nisem bila prisotna na nobenem žuru na faksu, šla sem samo na (zanj ne-)obvezne ekskurzije, družila sem se z malo ljudmi, skratka sebe v celoti sem posvečala le njemu in otroku. Vmes je trpel tudi študij; zmanjkovalo mi je energije (to se je verjetno odražalo tudi v sami potrebi po seksu; kot pravi on, če se spomnite, da nisem nikoli dala pobude in da nisem želela pogosto). Živiva pri mojih starših in stalno sem bila v precepu zadovoljiti na eni strani njih in na drugi strani njega ter otroka. Vse bolj sem potrebovala še kaj več, nove ljudi, nova poznanstva, novo znanje...to pa njemu ni pomenilo dosti. Kadarkoli sem se kaj več s kom pogovarjala, bila nekje dlje časa (merjeno v urah), pohvalila nekoga drugega ali dejanje nekoga drugega, vedno se je v njem porajal dvom, da nisem 100% njegova in da ga ne ljubim tako močno, kot on mene. S svojim teženjem (on ne mara te besede) in ljubosumnostjo mi je stalno vlival krivdo. Imela sem občutek, da stagniram. ... No leta so minevala, vse doma je bila rutina. Veliko stvari mi je šlo na živce. Vsa nesoglasja sem sproti prebolela, potlačila. Probleme sva sicer reševala in se pogovarjala, vendar znova in znova sva se spotikala spet ob isti kamen. Pred zaključkom študija sem želela še eneka otroka, on pa se je težje odločil, če si to res želi, ker potem bi bila pa še manj z njim. Seveda sva otroka dobila. Nato sem doštudirala in brez posebnega znanja v svoji stroki sem se pred slabim letom zaposlila. Svoj poklic imam čedalje rajši, čutim, da sem lahko podjetna. Nekajkrat sem si delo prinesla tudi domov, pa sem hitro dobila pod nos, da ne delam prav, da naj bom raje ob večerih z njim, saj se itak cele dneve ne vidiva (tako kot sva se lahko prej, ko sem bila jaz dopoldan na faxu, on pa vsak popoldan do 19.00h v službi – sedaj sva pa oba že od 17.00h skupaj vsak dan). Rekel mi je, naj si določim prioritete...pa saj sem si jih že 10 let in na prvem mestu je bil on in družina, sedaj pa mislim, da je končno prišel čas, da naredim tudi nekaj zase, a ne? Naj bo dosti pisanja o najinem odnosu in mojih občutkih, ampak vsaj toliko sem morala napisat, da boste (če boste) razumeli moje mišljenje danes. Ugotovila sem (sem sicer vedela že prej, ampak dolgo nisem tega občutila) da obstajajo tudi drugi ljudje, ki te lahko imajo radi (pa ne radi kot radi za v posteljo), ki te lahko potrepljajo po rami in ti vedno priskočijo na pomoč, ki so veseli zate in za tvoje dosežke - in ne glede na to, koliko si uspešen ali pameten in kje ga polomiš. Pa naj bo to ženska ali moški; poznam namreč oba spola, vi ne? In začutila sem, da mi taki prijatelji lahko polnijo baterije. Poleg tega pa mi je tudi pasalo, pošteno povedano, če mi je kdo dal kakšen kompliment, ki je v štosu že malo napeljeval na seks. Zavedati sem se začela, da sem lahko tudi drugim všeč... in to je tisto, kot je nekdo napisal, da bi moralo biti mojemu partnerju v potrditev, da ima fajn ženo. Mene ni nikoli motilo, če je moj mož vpričo mene pohvalil koga ali katero, ali če je dobil kompliment od drugih, jaz sem se počutila zelo važno, ker vem, da je itak samo moj. Dobil je celo ponudbo za učne ure v sexu vpričo mene od najine skupne znanke, pa nisem delala galame – vedno sem drugače gledala na te stvari, bolj odprto. In od kje ideja o moškem za eno noč? Verjetno od vsega tega, kar sem preživela in premlela. Malo pa tudi iz radovednosti in želje po popestritvi. Kot naročeno sem v časopisu našla članek (vedno se najde le neke statistične podatke, kolikokrat je normalno seksat in kako je normalno), ki je govoril o romanci za eno noč brez pričakovanj in obveznosti za naslednji dan. To ni bilo mišljeno kot na skrivaj in varanje, ampak kot obojestransko partnersko zavedanje, v kaj se spuščata z jasnim ciljem: zgolj seks brez občutkov psihične in fizične zavezanosti in brez očitkov in občutkov krivde. Jaz sem to razumela kot zmožnost neskončne ljubezni do sebe, do moža, kateremu enako privoščim, in še do neke tretje osebe, s katero lahko delim iste užitke kot z možem. Je pa jasno kot beli dan, da z možem delim veliko več: svoje življenje, svoje otroke, svoje cilje, svoje veselje,...sebe v celoti,...vse, kar sva si zaobljubila na poroki. In zaradi neke »zabave« tudi jaz ne mislim prekiniti najine že ustvarjene intimne in čustvene vezi. Da zaključim: Če bi hotela prevarat, bi to naredila in nihče (še) ne bi vedel. Zato sem začela komunicirat o tem z možem, da sploh vidim, če bi to bila lahko obojestranska želja. Zavedam se, da bi morala biti za uresničitev tega oba na dosti višji duhovni in čustveni ravni, da nama po-tem ne bi to predstavljalo ovir in problemov. Da bi mogoče vse jemala kot igro in da bi se v to igro spustila z nekom, ki bi bil ravno tako zrel in čustveno zelo labilen. Želim, da napišete še vi kakšno mnenje na moje pisanje. Lep pozdrav...
|
Natisni
...samo to sem želela slišat in jst ne bom nič uporabljala proti teb...pač smo si ljudje različni...tko je..tnx
Še ni pripravljen ali ni pripravljen je tista razlika med lažjo in resnico. 
Rožica
Sama veš kaj imaš doma , sodeč po tvojem postu pa praviš, da si se morala veliko odrekati zaradi njega in družine. Mislim, da se bosta morala še veliko pogovorit o vsemu in kolikor sama praviš, da je bolj ljubosumne sorte tako, da težko verjamem, da bi bil za take štose. Napisala si , da sta se skupaj učila posteljnih aktivnosti , po drugi strani pa mu je znanka ponujala učne ure , ne vem od kje ji ideja da tvoj rabi učne ure in povem ti, da to zelo prizadane moški ego, sploh če je dobil občutek, da si se tej znanki kej potožila. Praviš tudi da si v razmerju stagnirala, potem si si pa želela še enega otroka z njim
